Marko Hribernik

Dirigiranje ... je učenje življenja

Marko Hribernik je šestindvajsetletni glasbenik, ki stopa na profesionalno dirigentsko pot. Diploma iz klavirja, izkušnje v solističnem nastopanju, v muziciranju v klavirskem duu in v komornih zasedbah mu dajejo širino, družinsko muziciranje pa tisto intimno zaledje, ki ohranja človeško toplino. Prav te dni se je mladi dirigent prvič javno predstavil z orkestrom Slovenske filharmonije, s katerim je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma štirikrat izvedel spored Simfonične matineje Glasbene mladine. Pogovor je nastal pred koncerti.

Odkod želja, da bi postali prav dirigent?

Konkretno sem se za dirigiranje odločil na ljubljanski Akademiji za glasbo, ko sem študiral klavir. Želja, ta dirigentska žilica, ki jo mora čutiti vsak dirigent, pa je tlela že dolgo. Vsak dirigent, ki ga boste vprašali, kaj je ta žilica, bo povedal, da je predvsem talent, sposobnost vodenja, značaj, ki ti omogoča delo z ljudmi. To, da bi z gibi lahko ustvarjal glasbo, mi je bilo všeč že kot majhnemu mulcu. Mama pravi, da me je kot predšolskega otroka kaseta s posnetkom Ravelovega Bolera, ki mi jo je prinesel oče, tako prevzela, da sem čepel v sobi tudi po nekaj ur in mahal ob glasbi. Kaže, da je bilo že takrat nekaj v meni, tudi govoril sem, da bom dirigent, ko bom velik. Potem je to malo poniknilo, vse moči sem usmeril v klavir, nato je spet prišlo na dan. Želja, da bi o dirigiranju vedel kaj več, je v meni vedno bolj rasla. V ospredju je bil seveda klavir, a sredi študija sem se odločil za sprejemne izpite pri profesorju Nanutu in sem pri njem nato tudi dve leti študiral. Ko sem diplomiral iz klavirja, sem začutil, da moram še kam drugam, ven v neznano. Tudi kolegi, ki so študirali v tujini, so mi to priporočali. Najprej sem šel delat sprejemne izpite v Cleveland, nato pa sem jih naredil še na Dunaju in odločil sem se, da tam ostanem. Že tretje leto živim na Dunaju, kjer študiram v razredu profesorja Uroša Lajovica. Po prvi diplomi zdaj študiram še magistrsko stopnjo orkestrskega dirigiranja pri profesorju Lajovicu in zborovskega dirigiranja pod mentorstvom profesorja Guenterja Theuriga. Nato pa bo treba počasi začeti služiti kruh.

Imate na dunajski Visoki šoli za glasbo dovolj možnosti delati z orkestrom?

Stalno imamo na razpolago orkester, ki ga sestavljajo pretežno izkušeni študenti. Imenuje se Pro arte. Saj kaj pa naj počne dirigent brez orkestra? To je tako, kot bi se pianist hotel učiti klavirja z igranjem po mizi. Dirigentska pot je dolga, dirigent potrebuje veliko “kilometrine”, kot pravi profesor Lajovic, da dobi v podzavest vse tehnične nianse, šele potem lahko ustvarja oz. poustvarja. Delo z orkestrom je drugačno od individualnega igranja glasbila. Opraviti imaš z ljudmi, odpre se čisto nova, zelo zanimiva dimenzija, ki me od nekdaj privlači. Veliko skupino ljudi s svojim prepričanjem, s karizmo pripraviš do tega, da zaigrajo tako, kot ti želiš, in da se glasba približa sliki, ki jo imaš v glavi. Za dobro izvedbo naj bi bil pomemben predvsem orkester, češ da je dirigent drugotnega pomena. To pravijo ponavadi pianisti. (smeh) In vendar pogosto vidimo, da dobremu dirigentu uspe iz povprečnega orkestra narediti odličen, včasih celo svetovno znan ansambel. To je znak, da je dirigent zelo pomemben, še posebej pri razvoju orkestra. Poznati mora šibke točke, vedeti, koliko lahko zahteva, kako naj vzdržuje pravo kondicijo orkestra. Zelo pomembno je tudi, da je sam močno motiviran in da zna motivirati člane orkestra. Ti takoj začutijo, ali imajo pred seboj nekoga, ki ljubi glasbo, ki živi zanjo, ali ne. Včasih sem si to delo predstavljal preprosteje, da pač prideš pred orkester in dirigiraš s svojimi idejami v glavi. A ni tako enostavno. Moraš se znati prilagajati ljudem, to je poklic, v katerem se neprestano učiš, učiš tudi življenja.

Zdaj seveda o dirigentstvu govorim iz svojega razmišljanja, iz vsega, kar sem prebral, se naučil. Konkretnih izkušenj še nimam veliko, nisem še poskusil graditi orkestra, a upam, da se bo v prihodnosti kdaj pokazala tudi ta možnost.

Koliko je za dirigenta pomembno obvladanje klavirja?

Vsekakor je prednost, če obvladaš klavir. Je pa pri pianistih nekaj, kar za dirigiranje ni dobro. Pianisti stremijo k perfekcionizmu, ne razvijajo pa dovolj hitre a vista igre, čuta za širino, odprtost, improvizacijo in fleksibilnost. To je recimo moja težava. Preprosto gre za drugačen pogled. Vse druge sposobnosti in spretnosti, ki si jih pridobiš z igranjem klavirja, pa so zelo koristne. In vendar poznamo mnogo znanih dirigentov, ki niso bili pianisti. Zubin Mehta je bil basist, Arturo Toscanini je bil čelist. Ponavadi so ti glasbeniki igrali v orkestru in se nato povzpeli za dirigentski pult, včasih tudi popolnoma slučajno. Na primer, da je zbolel gostujoči dirigent in so pač poskusili, kot se je zgodilo Toscaniniju. Opažamo pa na primer, da se v zadnjem času nekateri instrumetalisti in pevci v starejših letih radi poskušajo v dirigiranju. Nekaj je kar uspešnih primerov, veliko pa je takšnih, ki tega ne bi smeli početi. Seveda poznamo še posebne primere, npr. Yehudija Menuhina, ki je bil tako velika glasbena osebnost, da so bili kljub temu, da ni bil dirigent, koncerti pod njegovo taktirko fenomenalni. Verjetno je bil največja glasbena osebnost prejšnjega stoletja. Pogosto gledam glasbene oddaje in vedno prav njega porabijo za komentar. Ob ogromnem znanju je bil zelo preprost in je videl vsakomur v dušo. Neverjetno jasno je znal povedati bistvo.

Poudarjate osebnost in širino. Imate na dunajski šoli kakšne zanimive predmete, ki k temu pripomorejo, pa jih na naši Akademiji ni?

Predmetniki na takih ustanovah so podobni, vendar je na Dunaju ponudba tako imenovanih dopolnilnih predmetov ogromna. Interdisciplinarnost, ki je pri vzgoji dirigenta zelo pomembna, tam odlično gojijo. Od izključno tehničnih predmetov pa do, no, že kar ezoteričnih! Za vsakega glasbenika je nujno potreben vpogled v najrazličnejše segmente narave, človeka in njegovega duha. V današnjem času se mora dirigent spoznati na menedžment, pomembna je psihologija in poleg te še vse mogoče vaje in metode za pravilno dihanje, sproščanje, koncentracijo, premagovanje treme ... Psihološka znanost se razvija in vidimo, da je potrebna pri vsakem poklicu, še posebej tam, kjer si izpostavljen javnosti, in pri delu z ljudmi. Na razpolago je vse mogoče, človek mora biti le odprt in se zanimati!

Koliko se še posvečate klavirju?

Seveda še vedno igram. Zdelo bi se mi škoda zavreči to, v kar sem toliko vložil. Veliko nastopam v komornih zasedbah, solistično ne, a me včasih zamika, da bi naštudiral kakšen krajši recital. Veliko muziciramo s sestrami, pa tudi drugi me pogosto prosijo za sodelovanje, ker me poznajo kot korepetitorja. Vsekakor klavirja nočem pustiti, obdržati hočem kondicijo. Eden od aspektov ustvarjanja, ki ni zajet v dirigentskem delu, je ta, da si pri klavirju odvisen popolnoma sam od sebe. Vidim, da je za dirigenta zelo dobro, da aktivno igra glasbilo in nastopa, ne le preigrava partiture. Poznamo na primer Daniela Barenboima, ki dirigira več orkestrom in ob tem veliko nastopa kot pianist. Polnokrven glasbenik. Še širši je bil Bernstein, ki je bil ob tem še skladatelj, pisal pa je tudi knjige. Čeprav ne skladam in ne pišem, je prav Bernstein moj “idol” kompleksnega glasbenika. Pri mnogih glasbenikih, ki si nagrmadijo toliko znanja o glasbi, se zgodi, da poustvarjalna plat postane okostenela, da ne mislijo več dovolj na prvotno poslanstvo glasbe. Bernstein pa je vedno ohranil to primarnost. Vsi, ki so kdaj delali z njim, pripovedujejo, da je bil vulkan čustev, zamisli, življenja. Celo njegova “koreografija” dirigiranja govori, da je šel do konca. Dunajski glasbeni analitiki pravijo, da pri Bernsteinovih izvedbah pogosto kaj ni bilo prav, a nikoli ni bilo brez bistva. Njegovo izvajanje je bilo vedno glasba, vedno je izžarevalo moč.

Bernstein je bil izjemno sproščen in samosvoj, vsega se je loteval vehementno. Kako je pravzaprav z zvestobo zapisu?

Vsekakor se je treba držati tistega, kar je zapisano. Seveda pa je treba poznati tudi slog, treba je vedeti, kako se stvari izvajajo, poznati življenje skladatelja in njegovo dobo, da je interpretacija čimbolj avtentična. A nikdar ne smemo pozabiti na osnovno bistvo glasbe, to, da daje življenje. Poznam tri tipe glasbenikov. Prvi so tisti, ki napisano vzamejo za sveto, in če niso dovolj velike osebnosti, je glasba okostenela, pusta. Drugi tip je tisti, ki se požvižga na to, kar je zapisano, in hoče predvsem poudariti svojo osebnost. Mnogim uspe, marsikdo pa se pokaže kot diletant. Tretji pa so tisti, ki spoštujejo skladatelja, a so tako velike osebnosti, da znajo skladateljev zapis poustvariti čimbolj celostno, hkrati pa dajo glasbi še svoj pečat. Za tem stremimo vsi, predvsem dirigenti. Njihovo delo temelji na znanju, a so tudi najbolj izpostavljeno rešeto kritik. Danes je vedno teže biti popoln. Obstaja ogromno posnetkov, primerjav. To močno vpliva na dušo glasbenika, ki bi rad po eni strani povedal nekaj svojega, po drugi pa pokazal vse pričakovane kvalitete.

K dirigentovemu znanju sodi tudi dobro poznavanje orkestrskega instrumentarija. Kako to študirate?

Imamo dva predmeta, nauk o instrumentih in instrumentacijo. Mislim pa, da je pomembnejše od vsega tega osebni stik z glasbilom. Igranje enega godala in enega pihala je na Dunaju obvezno. Priporočajo nam, da poskusimo igrati različne instrumente. Ni dovolj, da veš, kakšen obseg ima glasbilo, kako se menjajo registri, kakšna je tehnika igranja, ampak da tudi sam določen instrument držiš v rokah in čutiš, kako iz njega izvabiš zvok. Za godalo sem sam izbral violo. Mogoče zato, ker je moje dekle violistka. (smeh)

Vi ste imeli veliko možnosti od blizu spoznavati glasbila kar doma.

Sam sem res imel srečo. V družini je osem otrok, profesionalno smo se doslej za glasbeno pot odločili štirje. Najstarejša Maja je violinistka in že poučuje. Elena je flavtistka, študira v Salzburgu in v Muenchnu in je zelo prodorna, uspešna solistka. Sedemnajstletna Marjetka je čelistka in je letos odšla študirat v Švico. Od mlajših Matej igra kljunasto flavto, Anamarija pa čelo. Miha se je odločil, da ne bo glasbenik. Prijokal je domov, da noče hoditi k teoriji. Pravi, da bo zdravnik in da bo igral nogomet, tako kot oče. To smo seveda sprejeli. Pri nas ni bilo nikoli terorja. Prvi sem voljo do igranja pokazal jaz, ko je teta kupila klavir, in tako se je začelo. Starša se nista profesionalno ukvarjala z glasbo, organista pa sta bila moj pradedek in prapradedek. Prav pri njem se je prvič pokazala ta žilica. Pustil je kmetijo in odšel v Ljubljano k Foersterju študirat orgle. Neki fanatizem je očitno potreben, da se zares ukvarjaš z glasbo. Vsekakor je glasbena klima pri nas doma zelo spodbudna, starša res živita za naše sanje.

Simfonična matineja je vaše prvo srečanje z orkestrom Slovenske filharmonije. Menite, da je dobro, da se prvič predstavite s tem orkestrom prav najmlajši publiki?

Mislim, da ne sme biti posebnih težav. Dirigent mora biti prilagodljiv, zame pa je to še poseben izziv, ker je mladega poslušalca veliko težje prepričati kot starejšega, ki hodi na koncerte in marsikaj že pozna. Vem, da bo ta koncert zahteval veliko pozitivne energije, da bomo pritegnili mlado občinstvo. Res bo to moj prvi koncert z orkestrom Slovenske filharmonije, a veliko glasbenikov v orkestru poznam, med njimi so tudi moji kolegi s študija. Seveda pa je pomembno, kakšen odnos si ustvariš z orkestrom kot celoto. Bernstein je rekel, da morata biti orkester in dirigent kot ena sama velika ljubezen. To so utopične želje, a če je v orkestru nekaj entuziastov, ki pristopijo h glasbi z ljubeznijo, se ta lahko razširi tudi na druge. Zato mora biti dirigent karizmatičen. Mora pa stremeti tudi k perfektnosti. Vendar previdno! Perfekcionizem, ki vlada klasični glasbeni sceni, je seveda prinesel dobre strani, a z njim se je mogoče zgubilo nekaj glasbene duše. Profesor Lajovic stalno ponavlja, da tega ne smemo pozabljati, kajti danes je na svetu vse usmerjeno v nasprotno stran, v boj za preživetje, v ratio, v internet ... Kje so iskrena čustva, dobre misli in sveže ideje? Največkrat potlačene globoko v nas!

Prav zato je tako pomembna živa glasba, živa izvedba.

Seveda, tu je poleg samega zvoka še vrsta drugih energij, ki sestavljajo bistvo glasbe.

Rekli ste, da počasi prihaja čas za služenje kruha. Stopiti na profesionalno dirigentsko pot je zelo zahtevno. Koliko so za dirigenta pomembna tekmovanja?

Pri vseh glasbenikih so uspehi na tekmovanjih pomembni. Če zmagaš na kakšnem pomembnem tekmovanju, ti je pot odprta. Zgodi se sicer, da se kakšen zmagovalec velikega tekmovanja pozneje ne uveljavi, da ga oder ne pusti na sebi, a to je pokazatelj, da ta glasbenik ni dovolj karizmatičen. Seveda pa lahko vpliva še marsikaj. Od lobijev različnih družbenih kast do politike.

Katera tekmovanja so najpomembnejša, Besançon v Franciji? Ste namenjeni na katerega od njih?

Besançon je vsekakor eno najpomembnejših tekmovanj. Znana tekmovanja so uveljavila mnoge danes slavne dirigente. Zelo ugledno je tekmovanje Herberta von Karajana v Berlinu, kjer so zmagali Maris Jansons, Valerij Gergiev in še nekateri odlični dirigenti. Več tekmovanj je tudi v Angliji. V prihodnosti se nameravam udeležiti katerega od njih, a je bolje začeti s kakšnim manj pomembnim.V življenju je treba biti premišljen, kot so rekli modri stari latinci - quidquid agis prudenter agas et respice finem.

Kaja Šivic