Scanner

Zvoki našega življenja v času digitalne reprodukcije

Robin Rimbaud je med elektronskimi glasbeniki hkrati izjema in pravilo. Njegove umetniške akcije in glasbeni projekti združujejo delo kontroverzne osebnosti in konformista, tako da na koncu vedno pristane na absolutno trdnih in zanesljivih tleh, nekje med avantgardnimi tokovi in svetom popularne glasbe.

Scanner ima za vsako stvar svoje razloge in jih tudi izdatno podpre z dobro mero glasbene, estetske in psihološke teorije. Glasba, ki se porodi v ustvarjalnem procesu, se zdi po svoje veliko manj relevantna kot besede, ki jo spremljajo in razlagajo njene nastanke, socialne situacije, v katerih se je rojevala, in filozofska razglabljanja, ki so bila povod za njen idejni nastanek. Ampak na koncu še vedno govorimo o glasbeniku, ki ima za seboj že skoraj nepregledno vrsto glasbenih izdaj (ne bomo jih navajali, saj Scannerjev seznam sodelovanj krasijo eklektično zbrana imena, kot so na primer DJ Spooky, Carsten Nicolai, David Shea ...), ki jim težko sledimo, še težje pa ulovimo hitre spremembe glasbenih žanrov, s katerimi operira Scanner. Njegovo delo je nekakšen sinonim za neodvisno glasbeno produkcijo, ki jo že močno vleče v umetniške vode, a se hkrati ne boji klubskega in plesnega dela elektronske glasbe. Zaradi tega je Scanner svojevrsten zvočni terorist, ki uresničuje projekte, ki jih drugi producenti elektronske glasbe ne bi mogli. Eden od prvih projektov, Spore, je bil na primer narejen na osnovi posnetkov telefonskih pogovorov, Scannerjeva konceptualnost pa se je po tem relativno odmevnem začetku še nadaljevala. Njegova vrlina je pač v tem, da zna preseči glasbo in pogledati na njen začetek in konec, se pravi na čiste zvoke ter na končnega konzumenta – poslušalca. Njegov najljubši medij so nastopi; ravno zaradi njegovega lanskega obiska v Ljubljani smo se imeli z njim tudi priložnost pogovarjati. Nastopal je v Salonu Minimal kot del serije zvočnih dogodkov z imenom RE-LAX.

Imaš v Londonu trenutno v pripravi kakšen projekt?

Projekti vedno tečejo, v bistvu se nikoli ne ustavim. Imel sem nastop v galeriji Tate Modern v Londonu, kjer sem nastopal skupaj z Oval iz Nemčije, torej z Marcusom Poppom, zraven pa je bil še Kim Cascone. Pred nekaj dnevi smo sodelovali pri skupnem projektu, drugače pa se odvija še precej različnih stvari. Med njimi je recimo tudi sodelovanje z neko baletno skupino.

Kako ti je všeč Salon Minimal?

Mislim, da je čudovit. Nataša, ki me je povabila sem, je omenjala, da je zelo podoben mojemu stanovanju v Londonu, ki je popolnoma prazno in bele barve. Tudi pohištvo je zelo minimalistično, tako da se počutim že skoraj domače. Nastopati tukaj je kot delati s praznim slikarskim platnom, ki ti v osnovi ne pove ničesar. Ko nastopam v živo, se prav tako skušam izogibati vizualnih projekcij, saj to ljudi odvrača od poslušanja. Upam, da ljudje med drugim preverijo tudi, kako glasba odseva sam prostor. Delam zelo minimalistično, umirjeno glasbo.

Mesta so generatorji zvokov, ko jih ujameš na ulici in uporabiš v skladbi?

Mesta so zelo pomembna. Zdi se mi smešno, da vedno pozabljamo kako zveni prostor, v katerem živimo. Kdaj pa kdaj je moja vloga, da pridem od nekod drugod in pripravim ljudi do tega, da začnejo spet poslušati svoje mesto. Mogoče pa ga bodo dojeli na popolnoma nov način.

Poudarek je torej na revitalizaciji občutka za poslušanje, za majhne detajle, ki so bili nekje izgubljeni?

Treba je vzeti nekaj zelo navadnega, kar ljudje občajno prezrejo, recimo zvok prometa, ki se vije mimo tebe. Takšni zvoki običajno veljajo za zelo agresivne in nadležne. Toda ko neke navadne, običajne zvoke naredimo za nekaj posebnega, že lahko govorimo o umetnosti. Iz nečesa, kar je za večino ljudi grdo, naredimo nekaj lepega. Da bi se izognili takšnim situacijam, pogosto uporabljamo glasbo, recimo walkman na avtobusu ali letalu, samo zato, da ne slišimo neumnih pogovorov, obvestil ali česarkoli. Zvok skušam uporabljati zapeljivo, tako da vpliva na ljudi po čustveni ali celo logični poti. Z zvokom lahko ljudi zapeljuješ.

Kako konkretno pridobivaš zvočni material?

Za snemanje zvoka uporabljam različne metode. Pogosto uporabljam povsem navaden mikrofon, imam pa tudi posebne naprave, ki sem jih dal narediti posebej v ta namen in mi pomagajo pri snemanju. Imam recimo mikrofon, ki je videti kot slušalke, tako da lahko neopazno snemam. To je zelo lep način snemanja. Zanimajo me tisti zvoki in prostori, ki so nekje vmes. Ko ljudi vprašaš po nekem zvoku, si vedno mislijo, aha, tukaj imamo glasbo, na drugi strani pa je glasna cesta. S tem pozabijo na vse druge drobne zvoke, ki ti pomagajo pri orientiranju v mestu.

Torej si neke vrste zvočni terorist, ki vdira v zvočne prostore drugih?

Mogoče je terorist malce agresivna beseda, toda v preteklosti sem uporabljal raznovrstne taktike, pa naj bo prisluškovanje telefonskim pogovorom ali karkoli drugega. Ko intimni, privatni trenutek preneseš v širši družbeni ali javni prostor, tvoje dejanje sproži različne reakcije, različne implikacije. Zanima me raziskovanje različnih elementov in aspektov.

Na enem od prvih izdelkov si uporabljal posebno prisluškovalno napravo. Zanima me, kakšno je legalno ozadje tvojega takratnega početja?

To je precej zapleteno. Uporabljal sem napravo z imenom “scanner”, po kateri sem se kasneje tudi poimenoval in je zelo podobna radijskemu sprejemniku. Omogoča sprejem vseh radijskih signalov v okolici, ki pa so zakonsko zaščiteni. Ljudem, ki uporabljajo mobilne telefone, ne smeš prisluškovati, ampak jaz sem te stvari počel deset ali celo več let nazaj. Takrat so bili mobilni telefoni še precej redki in edini, ki so si jih lahko privoščili, so bili prekupčevalci z mamili in bogataši z BMW-ji. Zanimivo je, da ne smeš poslušati pogovorov prek mobilnih telefonov, obstaja pa drugačen zakon o radijskih telefonih, s katerimi se lahko sprehajaš po hiši. Očitno lahko takšne pogovore kljub vsemu poslušaš, noben zakon ti tega ne prepoveduje. Kako torej spoznaš razliko med mobilnim telefonom in aparatom, ki služi le domači, hišni rabi? Vedno me je zanimal surov material, pogovori ljudi ... ne tako, da bi jih izkoriščal, jim jemal zaupanje, izdajal telefonske številke, naslove, številke kreditnih kartic, karkoli takega. Zanimal me je grobi, skoraj banalni material, preprosti pogovori, ljudje, ki na primer rečejo: “Ljubim te!” Intimni trenutki, ki se jih pogosto ne spominjamo, seveda pa tudi trenutki velike napetosti, drame, ki so stalno okoli nas. To so privatni dogodki v javnem prostoru. Po desetih letih ima mobilne telefone tako veliko število ljudi, da je vprašanje o javnem prostoru v veliki meri izginilo. Sedaj na telefonske klice odgovarjam v kavarni, se pravi v javnem prostoru. Toda okoli mene še vedno obstaja privatni prostor, majhen mehurček, kot v pesmi Michaela Jacksona Boy In A Bubble. Takšni smo vsi, fantek ali deklica v mehurčku. Na to vprašanje še vedno iščemo odgovor. Naslednji korak po mobilnih telefonih je elektronska pošta, saj se veliko ljudi ne zaveda, da jo lahko zlahka prestrežemo. Če imaš naslov na yahooju ali hotmailu, je zelo preprosto brati elektronsko pošto drugih, če si to seveda želiš. Varnost je pri tem zelo nizka. Seveda se ljudje, vsaj pri mobilnih telefonih, začenjajo zavedati možnosti prisluškovanja, toda zdi se mi, da ostajajo kljub temu ravnodušni. Še vedno oddajajo svoje zasebne pogovore.

Se dojemanje osebnega prostora spreminja tudi zate, saj si z nastopi vdrl že v zelo veliko število javnih prostorov?

Mislim, da sedaj poslušam drugače kot prej. Imam osebni koncept osebnega prostora, ki je verjetno drugačen kot pri drugih. Po svoje vsi igramo, tako da se poraja vprašanje o pravem jazu neke osebe. Igramo neke vloge, ki pa se lahko že naslednji trenutek spremenijo, odvisno od situacije, ali si doma, na banki, s prijatelji ... to so majhni, skromni položaji, ki jih neprestano zavzemamo in predstavljajo različne dele nas samih. Debata o privatnosti je stvari precej spremenila, tako da sta se osebni in javni prostor vidno preoblikovala. Trenutno ne bi znal povedati, kje sem, pojma nimam.

To napeljuje tudi na socialni kontekst zvoka.

Primarno me zanima zvok. Sedaj govorim le o zamislih, pri tem pogosto pretiravam. Mislim si, da je lahko nekaj od povedanega za ljudi še vedno zanimivo. V delih uporabljam veliko ritma, ki je po mojem mnenju zelo zapeljivo orodje za posredovanje bolj zapletenih mislih. Toda na koncu dneva je najbolj pomemben sam zvok, družbeni in politični aspekt je drugotnega pomena. Vendar skušam med temi elementi najti nekakšno ravnovesje.

Kakšno vlogo igra snemanje plošč, še posebej, če ga primerjaš z nastopanjem?

Trenutno me izdajanje plošč ne zanima več. Če že izdam kaj, je to le dokumentiranje, neke vrste dokument, ki priča o dogajanju v nekem točno določenem trenutku. Delam zelo skromne zgoščenke, ki so le posnetki živega dogajanja. Glasbena industrija me ne zanima več, prav tako nisem več navdušen nad mislijo o glasbeniku, ki gre na turnejo, da bi promoviral zgoščenke in se s tem preživljal. To me sploh ne zanima. Sem precej vesel, da nisem del takšnega okolja, saj moje preživetje ni odvisno od nastopanja na koncertih in od prodaje plošč.

Bolj ali manj se giblješ po umetniški sceni, nastopaš po krajih, ki niso naravnost povezani z glasbeno industrijo. Toda še vedno uporabljaš nekatere pop vzorce.

Delal sem tudi s pop glasbeniki. Zanimivo je bilo sodelovanje s pevcem Brianom Ferryjem ali recimo z Björk, delal sem tudi z Laurie Anderson, ki je zelo uspešna ameriška umetnica, dela pa popularne plošče. Zanima me predvsem odnos med temi stranmi. Sem kot kameleon, ki se lahko zelo hitro prilagodi različnim situacijam. Pri nastopu je recimo vse odvisno od publike, kako se bodo ljudje odzvali. Zanima me razpoloženje ljudi in kontekst, v katerem nastopam. Ta hip na primer delam neke vrste razrezani R'n'B, s katerim le eksperimentiram. Moja glasba se seveda ne bo vrtela po barčkih, toda všeč mi je, da ljudi zapelje in jih gane.

Tvoja glasba je torej nekakšen “muzak”, glasba za ozadje.

Eric Satie je na primer skladatelj, ki je napisal veliko slavnih del v prejšnjem stoletju, za katere si ni želel, da bi jih ljudje poslušali. Celo razburil se je, če so jih poslušali. Zlahka sprejmem dejstvo, da ljudje moje glasbe na nastopu ne poslušajo ves čas, čeprav je seveda bolje, če jo poslušajo. Osebno ne postavljam nobenih zahtev glede tega. Sedaj se gibljem v umetniški sceni. Ampak če pomislim na recenzije mojih plošč pred dvanajstimi leti, ko sem začel snemati, so me kritiki označili za “performance” umetnika. Nisem bil glasbenik. Takrat o tem nisem razmišljal, saj nikoli nisem upošteval splošnih pravil glasbenega sveta, kjer narediš video spot, ki se vrti po MTV, izdaš ploščo in se odpraviš na turnejo, da bi jo promoviral. To se v elektronskem svetu še vedno dogaja, pa tudi, če si umetnik pri Mille Plateaux, ki je precej neznana nemška založba. Jaz čisto preprosto ne delam koncertov zaradi promocijskih potreb. Imel sem na primer dvojnike, ki so na koncertih nastopali namesto mene. Lahko sem igral na šestnajstih koncertih v eni noči, po vsej Ameriki in Evropi, saj sam nisem želel iti na turnejo. Dobil sem šestnajst moških, brez las, ki so pod imenom Scanner nastopali v živo. Koncerti so bili zastonj, oglaševali pa smo jih kot “Scanner launch party”. Ljudje so prišli poslušati mojo glasbo, toda na odru je stal nekdo, ki mi je bil le podoben. To je eksperimentiranje z idejo o brezobličnosti elektronske glasbe.

Ali se vedno trudiš narediti stvari brezoblične, se skriti za glasbo in ljudem pustiti, da doživljajo le glasbo?

Na večini mojih koncertov sem fizično prisoten, saj me živo nastopanje bolj zanima kot snemanje. Zanima me torej kult osebnosti, ne zanimajo pa me ego in ljudje, ki se igrajo z egom. Tudi v najbolj obskurni elektronski glasbi ljudje še vedno poudarjajo svoj ego. Zanima me, kako lahko kot povsem navadna oseba naredim nekaj nenavadnega. Vzamem zelo preproste naprave in obenem upam, da bom naredil nekaj, kar bo spodbudilo reakcije pri drugih.

Je tvoja glasba narejena iz zvokov naprav ali se raje zanašaš na snemanje okolice?

Večino zvokov dobim iz okolice. Uporabljam organske zvoke, posnetke vetra, pogovorov ... To nato elektronsko procesiram. Takšne zvoke uporabljam tudi na nastopih, ko se nekaj dogaja v realnem času. Seveda pa ob rabi organskih zvokov uporabljam veliko digitalnih naprav.

Si kdaj pomislil, da bi glasbo igral na pravo glasbilo, s pravo skupino?

Delam z veliko koncertnimi glasbeniki, s čelistom, z godalnimi kvarteti, trenutno delam s celim orkestrom v Italiji. Veliko jih snemam in z njimi nastopam v živo. Pomembno je, da ljudje vidijo odnos med pravim premikanjem roke, ki drži violinski lok, in nekom, ki zvoke le procesira v realnem času. Sicer pa tudi sam igram različna glasbila. Trenutno pripravljam klavirsko skladbo za film, ki bo premierno prikazan v Montrealu. To bo štirideset minut dolg film, v katerem samo igram na klavir, na pravi, staromodni instrument.

Pišeš tudi za različne revije. Se to pozna pri produkciji glasbe, zrcali tvoje ideje ali le opisuješ nekaj popolnoma drugega?

Najprej sem si želel biti novinar, saj je bil tudi moj oče po poklicu novinar. Ko sem bil majhen, sem užival v pisanju, trenutno pišem za številne revije, pod različnimi imeni. Pogosto uporabljam žensko ime, to je zelo zabavno. Pišem članke o sodobni umetnosti, o prihodnosti glasbe ... Sem velik entuziast, rad podpiram stvari. V Londonu sem pet let vodil klub samo zaradi želje, da bi se nekaj dogajalo. Precej zanimivo je, da lahko pišeš o glasbi in dogodkih, ki so ti všeč. Veliko delam tudi pri BBC, različne dokumentarne oddaje, ki obravnavajo različne teme. Pišem in poročam o ljudeh, ki se mi zdijo zanimivi.

Jure Matičič