Letnik: 2002 | Številka: 3 | Avtor/ica: Gregor Bauman
Waylon Jennings
Osamljeni jezdec odpadniškega countryja
All the old stations have been torn down
The high-flyin’ trains no longer roll
The floors are all saggin’ with boards that are softened
Are not being used any more
And things are all changin, the world rearranging
Time that will soon be no more
So where has the slow-movin’, once qiuck-draw outlaw got to go.
V sredo, 13. februarja, je odšel na večno potovanje z vetrovi Waylon Jennings, legenda in utemeljitelj odpadniškega gibanja v countryju. S tem se je končala še ena izmed mnogih zgodb, ki likov niso klesale med vsakdanjimi splošno priznanimi komercialnimi vzorci, ampak se je s svojo posebnostjo najbolj kristalizirala v filmih Johna Forda, Walterja Hilla in Georga Stevensa ter se napajala v negativnih junakih dramskih del Williama Faulknerja.
Na splošno gledano je bilo življenje Waylona Jenningsa že v sami osnovi povezano s potovanjem na robu, v resnici in v mislih. Njegovo razumevanje izročila, ki ga prinaša tradicija, in tisti pravi, avtentični country sta zarezala globoko zarezo v hiperproduktivno nashvillsko rimarsko oligarhijo, ki ni prenesla dejstva, da se po njihovih ulicah sprehajajo glasbeniki, ki glasbo pojmujejo kot del izpovednega poslanstva, ne komercialnega tekmovanja za dosego vrhov lestvic. Glasba njegove mladosti je s tem izgubila navdih, vzeta ji je bila svoboda ustvarjanja, country je postal sintetičen artefakt brez duše in koncepta. “Are you sure Hank done it this way,” se je spraševal Waylon in s peščico pajdašev leta 1976 posnel prelomni album Wanted! The Outlaws. S tem so se iz dominantnih malomeščanskih trendov nashvillskega countryja “odcepili” glasbeniki, ki so cenili iskrenost in niso hoteli sodelovati pri degradaciji glasbe, ki je polnila njihova ušesa v rani mladosti in jih navdajala z živopisnimi spomini. Bili so bolj rousseaujevski od samega Rousseauja. Obrnili so se nazaj proti tradiciji in skušali z narativno neposrednostjo country navdahniti z novo svežino. S svojevrstnim občutkom so revitalizirali celoten idiom in našli pravo razmerje med izročilom in individualnostjo. Pri tem so se pretanjeno navezali na zvočno doktrino (honky-tonk) in jo pripovedno uporabili v svojih pesmih - kot denimo John Ford v filmih uporablja razbeljene pejsaže Arizone, Walter Hill močvirja Louisiane - ter hkrati v njih opredelili karakterje, s katerimi v filmih upravlja John Sayles. Ravno filmska prispodoba v naslednjem odstavku se lahko najbolj približa življenju in pomenu Waylona Jenningsa.
My Heroes Have Always Been Cowboys
... je pesem, ki odpre razvpiti album Wanted! The Outlaws. V njej Waylon razpreda o svojih mladostnih idealih, sanjah in življenju, ki ga je sanjal kot otrok. Njegovi junaki so bili vedno kavboji, še vedno so. Tega ideala mu niso vzele niti življenjske izkušnje, niti večno nerazumevanje urbanega sveta, niti vnaprej znana zgodba o večni osamljenosti. Ta sentiment se najbolj živopisno kristalizira v sklepnih sekvencah Fordovega westerna The Searchers. Ethan Edwards (John Wayne) ostane sam in nerazumljen pred vrati družine, ki ji je z dolgoletnim odrekanjem omogočil srečo. Na njegovem licu so opazne notranje borbe, nerazumevanje in globoka resignacija. Spoznal je svojo usodo, ki ni povezana z življenjem ob toplem ognjišču. Determiniran z usodo večnega odpadnika se v soju svetlobe, ki prihaja skozi vrata, obrne in odjezdi proti Dolini spomenikov, enako kot Alan Ladd v Shanu odide proti Skalnemu gorovju. Tam se znajde v društvu Divje horde, Grama Parsonsa, Jamesa Deana ... Ta večni notranji dvoboj med individualno zavestjo in splošno priznanimi vrednotami je Waylon prikazoval v vsej bogati diskografiji, zlasti od plošče Honky Tonk Heroes (1973) naprej. Od takrat glasbeni producenti v Nashvillu niso več mirno spali. Nasproti sebe so dobili močne nove tradicionaliste, ki so pribežališče našli v Teksasu in prevzeli krmilo oživljanja country izročila. Temelj konflikta je bil pravzaprav zelo banalen. Če izvzamemo vdor sredinskega popa v country glasbo, je Waylon s pajdaši zahteval, da ima zadnjo besedo pri snemanju skladbe še vedno glasbenik, ne pa producent ali založniška hiša. Vendar je bila ta zahteva za takratno strukturo, ki je celotno glasbo prilagajala razmeram na tržišču, preveč radikalna in nesprejemljiva. Waylon je zato zbral ekipo in začel sam producirati plošče. Kmalu so se mu pridružili še številni glasbeni kolegi, od Willija Nelsona naprej. Ravno ta izguba ustvarjalne svobode, soodločanja in odklon od strogih populističnih zakonov so pomenili jedro spora. Nashvillski upornik z razlogom je vstal in iz pepela vzel zvoke honky tonka, rocka in hard rock boogieja južnjaških skupin z začetka sedemdesetih let ter jih vpletel v zvočno izročilo countryja. S tem mu je na preprost način vrnil ukradeno identiteto in izpovedno iskrenost. Njegov “izgon” iz meke countryja je šele lani (vsaj kako desetletje prepozno) dobil epilog, ko je bil Waylon “rehabilitiran” s sprejetjem v Country Music Hall Of Fame.
The whiskey that once settled the dust and tasted so fine
Now tasted of pain
And the memories that once blotted out
Come back stronger and more clearly with each drink you take
And the women that warmed you, you once thought were so pretty
Now are haggard and old
So where has the slow-movin’ once quick-draw outlaw got to go.
The Day When Music Die
... je bil pomenljiv naslov, s katerim je tisk označil 3. februar 1959, dan, ko so v letalski nesreči življenje izgubili Buddy Holly, Ritchie Valens in Big Bopper. Usoda je bila takrat do Waylona prizanesljiva. Tik pred vzletom je svoje mesto na letalu prepustil bolnemu Bopperju in se tako izognil prezgodnjemu odhodu v legendo. Predvsem zadnji pogovor, ki ga je imel z dobrim prijateljem Buddyjem Hollyjem (v njegovi skupini je igral bas), ga je preganjal še leta. Buddy mu je dejal, da bo tokrat njegovo mesto na letalu zavzel Big Bopper, medtem ko bo Waylon odpotoval z avtobusom. Pri tem mu je cinično zabrusil: “Upam, da boš zmrznil v avtobusu!” Waylon mu ni ostal dolžan in je dejal: “Jaz pa upam, da bo vaše letalo strmoglavilo!” Preroške besede so se na žalost uresničile in Waylon je še dolgo nosil posledice tega stavka. Po tragičnih dogodkih se je vrnil nazaj na radijsko postajo (Lubbock), kjer je deloval kot disc jockey, in se kasneje preselil v Phoenix (Arizona), kjer je kmalu ustanovil skupino The Waylors. Od tod se je njegova kariera nadaljevala v številnih klubih v okolici mesta, nato pa se je preselil v Nashville, kjer sta skupaj z Johnnyjem Cashem živela divje življenje v skupnem stanovanju: seks, droge in country; dokler se Johnny ni poročil in izneveril interni religiji. Waylon je samouničevalno življenje živel še naprej in šele v začetku osemdesetih let uspel prepričati (po 21 letih!) samega sebe, da je opustil številne substance, za katere je včasih porabil tudi 1500 dolarjev na dan. Kljub temu so posledice dolgoletne zasvojenosti kmalu pokazale pravi obraz. Njegovo telo ni bilo več odporno proti vsem naporom, ki so se izrazili zlasti v sladkorni bolezni, in je počasi izgubljalo bitko z življenjem. Četudi je bil Waylon klasični “survivor”, je v 64. letu starosti podlegel burni preteklosti. Ironično je naslov njegove zadnje plošče Never Say Die, LIVE. Waylon Jennings se je rodil 15. junija 1937.
Gregor Bauman
This land that I travel, once fashioned with beauty
Now stands with scars on her face
The wide open spaces are closin’ in quickly
Cankarjev dom, Ljubljana, 29. 1. 2002With the weight of the whole human race
And it’s not that I blame them for claimin’ her bounty
I just wish that’d taken her slow
‘Cause where has the slow-movin’, once quick-draw outlaw got to go
Tell me, where has the slow-movin’, once quick-draw outlaw got to go.
(Slow Movin’ Outlaw, s plošče Wanted! The Outlaws - CD verzija, Dee Moeller)
Izbrana diskografija:
Nashville Rebel (RCA, 1966)
Jewels (RCA, 1968)
Ned Kelly (Soundtrack, United Artists, 1970)
Good Hearted Woman (RCA, 1972)
Ladies Love Outlaws (RCA, 1972)
Lonesome, On’ry And Mean (RCA, 1973)
Honky Tonk Heroes (RCA, 1973)
This Time (RCA, 1974)
Dreaming My Dreams (RCA, 1975)
Wanted! The Outlaws (Waylon/Colter/Glaser/Nelson, RCA, 1976)
Ol’ Waylon (RCA, 1977)
Waylon And Willie (RCA, 1978)
Waylon Music (RCA, 1980)
Will The Wolf Survive? (MCA, 1985)
Highwayman (Nelson/Waylon/Cash/Kristofferson, Columbia, 1985)
Hihgwayman 2 (MCA, 1990)
Cowboys, Sisters, Rascals and Dirt (Epic, 1993)
Right For The Time (Justice, 1996)
Never Say Die, Live (Justice, 2001)