Letnik: 2002 | Številka: 3 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

Eric Charry

MANDE MUSIC: Traditional and Modern Music of the Maninka and Mandinka of Western Africa

The University of Chicago Press, Chicago and London 2000; 500 str.

Tole je obvezno čtivo za vse, ki se kakorkoli že ubadajo z afriškimi godbami, za glasbene novinarje, avtorice radijskih oddaj, sholarje, koncertne posrednike. Razlogov je več. Najprvo je Eric Charry po rigorozni sodobni etnomuzikološki oziroma glasbenoantropološki metodološki doksi, brez nje ne moreš biti iniciiran v etnomuzikološki klan (intenzivni dveletni teren, učenje jezikov in igranje glasbil proučevane glasbene kulture, preizpraševanje lastnega položaja kot učenca in analitika), razprostrl mandsko glasbeno kulturo v vsej njeni fascinantni širini. Kot drugo so njegovi »gosti opisi« glasbene kulture v mandskih družbah, ki so se v zgodovini ujemale ali ne s političnimi, torej tudi z modernimi (po)kolonialnimi državnimi tvorbami ali, denimo, z malijskim kraljestvom v 13. stoletju, tvoren poskus umestitve in razlage glasbenega v družbah, upoštevajoč družbeno segmentiranost, simbolne statuse glasb in glasbenikov, njih socialno funkcijo in spreminjajoče se družbene pomene v času in prostoru. Končna posledica razčlenjene študije (s spremno cedejko) je, da zrahlja zahodne in navsezadnje tudi afriške stereotipe o mandski glasbeni kulturi z vestnostjo zgodovinarja in muzikologa. Charry pazljivo prebira starejše zapiske arabskih zgodovinarjev, francoskih in angleških popotnikov in trgovcev, posluša ustne zgodovine in posnete tonske zapise, postavlja celo drzne hipoteze, nenehno primerja dve področji mandske kulture s sosednjimi.

Mandsko godbo vsaj v enem njenem segmentu poznamo bolj, kakor bi si sprva mislili. Če ne drugače, prek omrežij world music. Za laično večino jo igrajo, ob njej pripovedujejo in pojejo grioti, ena najbolj mistificiranih referenc zahodnoafriške kulture. Grioti - ustni zgodovinarji, dedna kasta zase, za mnoge posvečeni pripovedovalci epov in slavilci pomembnežev, za druge »pritlehni«, »uslužni« berači. A Charry nas postavi na realna tla že z etimologijo besede griot, njene rabe, ki izhaja iz napačnega francoskega zapisa oz. »prepisa« ene izmed regionalnih jezikovnih označb za »griota«, »slavilnega pevca« iz 17. stoletja (guiriot, verjetno je šlo za povzemanje enega izmed treh govorjenih jezikov ob reki Senegal, mavrskega igio, volofskega gevel ali fulanskega/fulbskega gaulo), ki se je razširila najprej v Evropi, potem pa po sami zahodni Afriki. Maninke in Mandinke (še ena kolonialna zabloda je francosko povzemanje poimenovanj lokalnih, sorodnih drugih »mandskih« dialektov - mandingue s poangleženim privzemanjem mandingo za slednje) so oboji Mandi, le da prvi živijo na meji med današnjo Gvinejo in Malijem, kjer je tudi srce nekdanjega malijskega imperija, drugi na ozemlju današnje Gambije. V mandinščini je dedni muzikant jali oz. jalo, v maninščini jeli.Charrysicer postavlja hipotezo, da naziv za »veščake v podajanju zvoka in besed« - jelije - izhaja iz arabskega kaval (qawal), ki je bil bodisi naziv arabskih popotnikov za dvorske besedovalce starodavne Gane ali Malija bodisi afrikanizirana različica naziva za takšne spretnosti, ki so jo nazaj v zahodno Afriko zanesli romarji v Meko. Kakorkoli, generični pojem griot lahko vsaj po prepričljivih Charryjevih argumentih rabimo za označbo dedne (endogamne) kaste profesionalnih zahodnoafriških glasbenih in besednih veščakov ne glede na njihov etnični izvor, pri posamični etnični skupini pa njihova poimenovanja, denimo, jeli za Maninke (njihova umetnost se imenuje jelija), gevel za Volofe.

V mandski družbi je odločilna distinkcija med jelijsko in nejelijsko glasbeno umetnostjo. Zgodovinsko se jo da locirati v malijskem kraljestvu v 13. stoletju, če ne celo v ganskem v 11. stoletju, ko je prišlo do razširitve mandske kulture po zahodni Afriki. Jeliji pripadajo obrtniškemu razredu njamakala, ki svoj status deduje, tako kot kovači-kiparji, lončarji in usnjarji ter pripovedovalci razlagalci korana, specialisti za genealogije. Glasba jelijev, igrajo jo na ksilofon bala (balafon), lutnjo koni in harfo kora, je povezana z vladarji, vojščaki, trgovci in drugimi pokrovitelji.

Nejelijska je glasba, povezana z lovskimi družbami in slavnimi lovci. Običajno jo pojejo ob spremljavi na simbi, sedemstrunsko harfo iz kalabaša, ali pri sosednjih ljudstvih na donso ngoni, šeststrunsko harfo.

Bobnanje in bobnarske tradicije so povezane predvsem z letnimi ciklusi in kmečkimi opravili, kjer prevladujejo bobnarji na bobnih džembe in dundun.

In navsezadnje je tu sodobna, urbana godba električnih kitarskih skupin (orkestrov, po francoskem nazivu), kjer prevladujejo jelijski kitaristi, začenši z dvajsetimi leti prejšnjega stoletja v Gvineji. Ta godba črpa tako iz transnacionalnih popularnogodbenih oblik kakor iz prej navedenih treh sfer. Ravno kozmopolitski jeliji so zaradi socialnega statusa in spreminjajočih se pokroviteljskih razmerij lahko sprejemali »tuje« vplive, medtem ko sta »lovska« in »bobnarska« godba ostali bolj zavezani tradicionalni funkciji in oblikam.

Charry tako sledi dinamičnim preobrazbam in statiki štirih »glasbenih sfer« mandske glasbene kulture, ki jo pripiše prehodu politične moči od lovcev do kovačev do državnega/vojaškega pokroviteljstva. Postreže z nadrobnim opisom sofisticiranega glasbenega sistema jelijev in njihove širše vpetosti v mandsko družbo, v medsebojna prežemanja tradicij in zavračanja, ki ga bogatijo in krepijo podrobna organološka analiza in opis glasbil, načinov igranja na jelijska in nejelijska glasbila (predvsem bobne in lutnje) in specifičen prenos in prevajanje tradicionalnih tehnik na sodobne (zahodne) inštrumente, največ kitaro. Perzistenca kulturnih oblik in njihovo dinamično spreminjanje skoz Charryjevo študijo godb zahodnoafriške geografske in kulturne regije postajata bolj jasna. Knjigo dopolnjujejo številni zemljevidi, ki nazorno prikazujejo razširjenost glasbil in različnost njihovih poimenovanj, fotografije glasbenikov in glasbil, skice glasbil, genealogije slavnih jelijskih družin (Kante, Suso, Diabate), seznami posnetkov in plošč vodilnih glasbenikov in glasbenic, in, prava poslastica, prevedeni odlomki iz zgodovinskih arabskih, francoskih, angleških, portugalskih in misijonskih zapisov, potopisov, dnevnikov o mandski kulturi od 11. stoletja naprej.

In ne pozabimo, prvi koncert »afriške« popularne godbe pri nas je bil koncert Mandingo Griot Society. Če dodamo še Salifa Keito, Baaba Maala in druge, zraven pa malce pogledamo zapiske in javne najave ob teh koncertih in izvajalcih, tudi v tej reviji, potem je ob Mande Music na dlani, da se nam je o »(zahodni) afriški glasbi« zapisala marsikatera neumnost. Populistična stereotipija za zahodne sonične turiste se začenja v afriških razdelkih raznih glasbenih vodnikov. Po branju Charryjeve knjige, ki je kritičen povzetek dosedanjih obravnav mandskih in sorodnih godb v zahodni Afriki, izgovorov, vsaj glede nekaterih pojmov in narave glasbenih praks, ni več.

Ičo Vidmar