BAD RELIGION

The Process of Belief

Epitaph, 2002

Najnovejši izdelek Bad Religion pestri nekaj osvežujočih elementov. Prvi je ta, da se je bendu lani po sedmih letih in treh studijskih albumih vnovič pridružil Brett Gurewitz, ustanovni član, kitarist, avtor slabe polovice materiala ter lastnik peščice neodvisnih založb, med drugim miniaturne gigantke, ki sliši na ime Epitaph. Drugič, za bobne je sédel Brooks Wackerman, wunderkind, ki se je v zgodnjih najstniških letih proslavil pri psihotikih Infectious Grooves. Njegov prispevek je še najbolj občutiti v živo. Zdaj te Bad Religion z odra napadejo kot - če si sposodim izraz, s katerim je Red Hot Chili Pepper Anthony Kiedis opisal tolkalca Chada Smitha - »krdelo psihedeličnih goril«. Tretjič, posledica Gurewitzove vrnitve je, da se fantje ponašajo s tremi kitaristi. K veličastnosti zvoka, in verjemite mi, da je res veličasten, si poleg Bretta prizadevata še Brian Baker, nekdanji član hardcorovcev Minor Threat, ter Greg Hetson, ki je vzporedno s članstvom v Bad Religion dolga leta razgrajal še z losangeleškimi veterani Circle Jerks. Nazadnje bi bilo vredno omeniti še, da sta Graffin in Gurewitz po večletni tradiciji deljenega avtorstva tokrat prvič navedena kot hkratna avtorja vseh skladb na plošči. Album je od vseh albumov Bad Religion še najbolj konceptualen. V skladu z naslovom imajo praktično vsa besedila opraviti z rečmi, kot so minljivost, upanje, usoda, iskanje osmislitve ter najrazličnejše pojavne oblike vere in prepričanja. Od štirinajstih nanizanih komadov sta vidni izjemi Kyoto Now! in Sorrow. V prvem se slabi religiozneži, dokaj netipično, ukvarjajo s konkretnim političnim in ekološkim problemom ter, že bolj tipično, človeško brezbrižnostjo, ki je vzrok zanj, v drugem pa s pomanjkanjem samozavesti ter lahko vodljivostjo naše narave, ki po svetu povzročata toliko žalosti. Spet lahko uživamo ob dinamiki, ki se poraja med osredotočenimi, s težkim besednjakom otovorjenimi izvržki Grega Graffina, in podtalno, emotivno metaforiko, po kateri se odlikuje Brett Gurewitz. Plošča je ritmično zelo učinkovito tempirana. Na začetku jih dobimo po glavi s tremi nekaj več kot minuto dolgimi, vratolomno hitrimi sunki, Supersonic, Prove It ter Can't Stop It (zadnjega se ne bi sramovali niti kaki Sick of it All). Ti nato odstopijo prizorišče polakustični melanholiji, ki se v komadu Broken kosa s hrupno elektrificiranimi refreni. Album se nadaljuje zmerno hitro, dokler se ne prelomi v do skrajnosti himnično Epiphany. Komad kasneje smo deležni glasbeno verjetno najbolj dovršenega dela v karieri Bad Religion, The Defense. Sinkopiran drnec bobnov in basa tvori podlago za orientalsko orientirane (ha, ha) kitarske fraze Bretta Gurewitza z več kot solidno podporo Bakerja in Hetsona ter za večkrat nasneti Graffinov glas. Tematika? Eh, neosmišljenost in norost kot navadna načina, ne kot patologija, človeškega stanja ter iskanje obrambe duševnega zdravja pred invazijo kaotičnega sveta. Boste že poslušali, če vas zanima. Vse skupaj skleneta primerno pospešeni You Don't Belong, ekstatičen slavospev losangeleški punk sceni in prijateljstvu kot odrešujočemu dejavniku, ter Bored and Extremely Dangerous, dokaj klišejsko in nepotrebno jamranje o neuslišanosti mladostnikov, ki potem tegobe rešujejo s strelnim orožjem. Pri najboljši volji mi ni jasno, zakaj ni te skladbe nadomestila mnogo kvalitetnejša Shattered Faith, ki se pojavlja kot dodatek na avstralski in japonski različici albuma.

V poplavi plehkega gnoja, ki trenutno mezi iz delavnic večine glasbenih založniških hiš, je The Process of Belief trden branik, opomin, da nekateri zagnanci še vedno ustvarjajo muziko, ki ima srce, možgane in jajca, muziko, ki te lahko gane do solz ali prisili, da pomigaš z ritjo. Zagotovilo, da bomo, dokler bodo obstajali bendi, kot je Bad Religion, imeli kaj poslušati in tudi v kaj verjeti.

Dušan Rebolj