CHEMICAL BROTHERS

Come With Us

Virgin/Dallas, 2002

Tom Rowlands in Ed Simons verjetno tudi v reviji Muska ne potrebujeta posebnega uvoda. Ime Chemical Brothers je pač že tako znano in razvpito, da bi ga lahko obravnavali kot posebno institucijo v plesni elektronski glasbi. Navajanje biografskih podatkov na tem mestu torej ni potrebno, izognili se bomo tudi primerjanju njunega zadnjega izdelka, albuma Come With Us, s prejšnjimi albumi. Privoščili si bomo le eno samo pripombo, pa še ta se nanaša na glasbene kritike, ki so bile o njunem zadnjem albumu že napisane. Rečeno je bilo, da je album Come With Us bolj populističen kot prejšnji izdelki dueta The Chemical Brothers, mi pa se s tem nikakor ne moremo strinjati: najprej zaradi tega, ker je komercialnost strašansko relativen pojem, drugi razlog pa tiči v samem albumu Come With Us, ki nikakor ni komercialni izdelek. V nasprotju z drugimi angleškimi plesnimi elektroniki, ki so uspeli v zadnjih letih, sta kemična brata glasbene ikone že od začetka. Njuna izbira ustreznih zvočnih estetik je naštudirana do konca, za ustreznega se je izkazal tudi natančni občutek za spremembe, ki vedno tečejo ravno v pravi smeri. Album Come With Us je kot njuni prejšnji izdelki ujel ravno pravo časovno okno in zajel celoten »zeitgeist«, ki ga izžareva trenutna elektronika. Razna indyrockovska sodelovanja, pri katerih sta pionirila Chemical Brothers, so ideološko že zdavnaj zvodenela, toda bolj smo se približevali koncu devetdesetih let, bolj sta nam dokazovala, da sta sposobna več kot le produciranja čiste, znorene plesne energije z rockerskim pridihom. Seveda se tudi sedaj ne moreta odpovedati Beth Orton in Richardu Aschroftu, ki pa na albumu ne zavzemata osrednjih mest. Nekateri bi v retrospektivi celo trdili, da je njuna glasba čisti rock'n'roll, saj vsekakor deluje s sorodnimi mehanizmi. Tudi pri meni osebno so ime The Chemical Brothers vedno spremljali isti pridevniki kot britpopovce. Predvsem merim na ideološko podobnost brit popa in tipičnih angleških lomljenih ritmov ali tako imenovane »beer music«. Ampak Tom Rowlands in Ed Simons nista le breakbeatnika, saj njuna godba črpa iz vseh mogočih rockerskih tradicij, predvsem pa iz bogate zbirke klišejev plesne glasbe. V to pa konec koncev padejo lomljeni ritmi, tehno, acid house, groovy house, elektro, disko in vsi drugi sorodni žanri. Come With Us je tako rekoč potovanje od enega konca do drugega, vmes pa so nabasani domiselno sestavljeni delčki vseh mogočih glasbenih zgodovin, ki jih Chemical Brothers spretno reciklirata in postavljata v nove okvire. Tudi krinka popularne glasbe je lahko zahrbtna, ampak ne samo za producente. Presenečeni bodo tudi poučeni uporabniki albuma Come With Us, ki bodo ugotovili, da so se ponovno vpisali v šolo glasbene zgodovine. The Chemical Brothers torej še vedno ostajata med najbolj energičnimi in idejno svežimi producenti z angleškega otoka, ki so znali izkoristiti večja števila prodanih plošč za neutrudno širjenje digitalne psihedelije. Let's (elektro) rock!!!

Jure Matičič