POPA CHUBBY

How'd A White Boy Get The Blues?

Blind Pig/Statera, 2001

Popa Chubby (njegovo pravo ime je Ted Horowitz), zadnja leta eden najpomembnejših newyorških kitaristov bluesa in rocka, je pred kratkim nastopil v novogoriški Perli med evropsko turnejo, pred turnejo pa je izdal odlično novo ploščo, na kateri nakazuje smeri, v katere bi lahko krenil sodobni blues, če se lahko malce nerodno izrazim. Ker o tem simpatičnem in neverjetno muzikaličnem izvajalcu še nismo pisali, ne bo odveč oris njegove kariere. Popa Chubby je odraščal v Bronxu in tam tudi prvič prišel v stik z glasbo. V otroških letih je poslušal Otisa Reddinga, Wilsona Picketta, Aretho Franklin in Marvina Gaya. Pri šestih je začel igrati na bobne, leto pozneje pa se je ob poslušanju Chucka Berryja navdušil za kitaro. Chuck Berry je postal njegov idol. V sedemdesetih letih se je navduševal nad bluesrockom. Prvo kitaro je dobil pri šestnajstih in odtlej se od nje ni več ločil. V newyorškem Boweryju je začel nastopati ob Screaming Mad Georgeu. Ob tem se je seznanil s pionirjem punkovskega rocka Richardom Hellom in z njim odšel na turnejo. V osemdesetih letih je igral glasbo najrazličnejših slogov, da je kot glasbenik lahko preživel. Leta 1984 je v newyorškem Centralnem parku spoznal pevca in pesnika Piercea Turnerja, se z njim odpravil na svetovno turnejo ter kot kitarist sodeloval na njegovi plošči The Sky and The Ground. Sodelovala sta do leta 1990, ko je Popa ustanovil skupino Popa Chubby Band. Ta je vsak večer nastopala po različnih newyorških bluesovskih klubih, sčasoma pa je postala hišna zasedba newyorškega jazzkluba Manny’s Car Wash. Popa je tam srečal različne newyorške glasbenike in z njihovim sodelovanjem uresničil projekt New Work City Blues. Leta 1994 je podpisal pogodbo z založbo Sony/Dots. Mala plošča s pesmijo Sweet Goddess of Love and Beer z njegovega albuma Booty and the Beast je kmalu postala uspešnica v ZDA. Leta 1996 je v Evropi predstavil obe zgoščenki in opravil daljšo turnejo. Sodelovati je začel s francosko založbo Dixiefrog, kot producent pa je pripravil kar petnajst projektov ter zanje prispeval tudi svoje pesmi. Pred kratkim je v Evropi izdal album How’d a White Boy Get the Blues. Ta njegov zadnji projekt je po mnenju glasbenih kritikov popeljal blues v prihodnost. Popa je v glasbi združil blues z rapom, rockom, funkom, countryjem in popom. Album je bil deležen odličnih ocen kritikov in seveda poslušalcev, najprej v Evropi, nato tudi v ZDA. Gre za neverjetno svežo bluesovsko ploščo, polno nepričakovanih odklonov in koketiranj z navidez nezdružljivimi glasbenimi oblikami. Chubby svoj posel še kako dobro obvlada, dobro poje, pozna kitarske ukane Jimija Hendrixa, ima pa tudi dovoljšnjo mero avtorskega talenta. Na prejšnjih ploščah je ob svojih preigraval tudi pesmi Toma Waitsa, Boba Dylana, Vana Morrisona in drugih klasikov, na tej pa se predstavlja kot avtor vseh desetih skladb. Seveda moramo vedeti, da je v bluesu težko ponuditi kaj novega. No, zdi se, da Chubbyju to kar lepo uspeva. Tudi belec pač lahko čuti blues!

Jane Weber