CORNELIUS

Point

Matador, 2002

Ko zmanjka izvirnih zamisli, izvajalci običajno pomanjkanje prikrijejo s tehniškim obdelovanjem in natančnim piljenjem glasbenega gradiva; tu iščejo »presežek«, ki naj bi upravičil njihov kreativni »razvoj«. Keigo Omayada, skrit pod imenom glavne opičje vloge v filmu Planet opic, je eden teh. Verjamem, da si Keigo imena Cornelius ni izposodil po naključju ali morebiti zato, ker dobro zveni, ne, opica Cornelius zagovarja razum in tehnološki razvoj, predstavlja bitje prihodnosti, ki naj bi izboljšalo svet.

Pristop k obdelovanju glasbenega gradiva je glavna tarča zanimanj glasbenika Corneliusa, ki z značilnim japonskim pretiravanjem izpostavlja ta vprašanja, torej vprašanja izvirnosti in raje samosvoje predeluje vzorce, ki so se v globalno pop zavest že zasidrali kot pojem trajnosti.

Cornelius je potreboval tri leta, da je naredil album Point, in če ga primerjamo s predhodnim izdelkom, »vseobsegajočim« Fantasma, bi lahko prišli do rahlo cinične ugotovitve, da mu je zmanjkalo zamisli drugih. Sedaj se je nekaj tistih zamisli, ki so se mu zdele vredne predelave, lotil z mnogoterimi studijskimi skalpeli. Njegovi rezi in postopki lepljenja so karseda raznovrstni; največkrat se poslužuje sunkovitih akordov z akustično kitaro, ki z digitalno natančnostjo namerno zgrešijo divje sinkope ritma; zameša jih z zvoki nadležnih frekvenc, ta razhajanja pa prekrije z vokalnimi harmonijami, kjer se spet poslužuje tehnologije in svoj glas brez naprezanja razpotegne v navidezno neskončnost. Ker je to slogovno značilnost pripeljal do roba popolnosti, je na albumu Point ponudil niz variacij, a še ko je skladen in umirjen, ne more brez »motenj«. Plesno poudarjena »verzija« Another View Point se s pomočjo efekta na polovici prelomi, klecne z naključnim prijemom na kitari in se spet nadaljuje v enakem globokem gruvu. Še dlje gre v metalski satiri I Hate Hate, kjer je v dve minuti narezal glavne atribute pohitrenega metala, nenormalno hitrih rifov, prehodov in brutalnih bobnarskih ekshibicij. Če takoj sledi sentimentalna priredba popevke Brazil (brez malih elektronskih popačenj ni šlo), Cornelius dokazuje, da na pop glasbo gleda z varne, neprizadete razdalje (morda celo z drugega planeta?). Ali pa je ta razdalja ravno pravšnja, da so stvari videti jasnejše?

Ali drugače, ko je Cornelius glasbene draži pop glasbe prevrnil do te mere, da mu rabijo predvsem kot osnova za studijsko manipuliranje, se vprašamo, če se še lahko povsem prepusti tej glasbi? Jo lahko posluša brez naklepov, brez vprašajev, brez razmišljanj? Koliko je spoštovanja v njegovem nespoštljivem predelovanju »priljubljenih« tem? Sklepno sporočilo, Stop The Music, kjer vsaka beseda pride iz drugega izvora (Cornelius se spet distancira), pušča dvom. Je to, kar (sicer izvrstno) počne, sploh še pop glasba, nekaj, kar sprejemamo kot pop glasbo? Ali so njegovi posegi že tako skrajni, da gre samo še za prikaz zmožnosti studijskih manipulacij?

Cornelius kot pravi umetnik raje kot slabe odgovore postavlja dobra vprašanja. Morda je prav v iskanju teh »point« vsega?

Janez Golič