Letnik: 2002 | Številka: 3 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

D'GARY

Akata Meso

Label Bleu/Indigo, 2001

Če me spomin ne izdaja preveč, potem smo na novi album malgaškega kitarista in pevca D'Garyja čakali vse od njegovega nastopa na Drugi godbi leta 1997. Pa tudi pred tem jih ni imel obilo, čeprav dovolj, da smo spoznali, da imamo opraviti z izjemno zanimivim ustvarjalcem, ki ga je vredno slišati tudi »v živo«, na koncertu na omenjeni prireditvi. To se je takrat izjemno obneslo, D'Garyjev nastop pa se je tako prijel, da je po koncertu v malgaškem večeru z odlično skupino N'Djava naslednji večer kot »presenečenje« uvedel še prvi ljubljanski koncert zelenortske dive Cesarie Evore.

Toliko o zgodovini. Njegov lanski album Akata Meso je presenetljivo žlahtno asketski izdelek. Posnet je bil aprila 2000, studijsko obdelan februarja lani, sredi lanskega leta je tudi izšel pri upravičeno cenjeni francoski založbi Label Bleu, v zbirki Indigo. O asketskosti govorim zato, ker si je za to priložnost D'Gary omislil zgolj trio, v katerega je povabil pevko in igralko na tradicionalno malgaško glasbilo katsa Irmo Ratazanina – Ratazo in tolkalca, pevca in prav tako igralca na katso Xavierja Martiala Francoisa. Res pa je, da si je v treh izmed dvanajstih pesmi omislil za gosta indijskega tolkalca na tablo Nantha Kumarja, v dveh drugih pa se je osnovni trojici s konga bobni in z drugimi tolkali pridružil Latinskoameričan Gustavo Ovalles. To je seveda odprlo D'Garyjevi glasbi nespregledljive »world music« razsežnosti, ki pa v nobenem trenutku ne ogrozijo njegove posodobljene malgaške glasbene integritete. Sam je avtor vseh dvanajstih skladb. Izmenjujejo se pesmi in instrumentali v glavnem presenetljivo kratkega trajanja – le redke skladbe so daljše od štirih minut. Vtis, ki ga pusti poslušanje albuma, je nasploh čaroben, umirjen, poseben. D'Gary je kitarski virtuoz in občutljiv ustvarjalec. Njegova glasba seže daleč preko malgaške tradicije, čeprav ves čas ohranja prepoznavno tesen stik, kar zagotavljajo trdna nadgradnja, integriteto spoštujoče posodabljanje, avtorsko izrazito opečaten ustvarjalen akt. D'Gary, s pravim imenom Ernest Randrianasolo, je mednarodno javnost opozoril nase pred kakšnimi desetimi leti s prvencem za mednarodno tržišče. Odličen kitarist in pevec si je takoj pridobil številne privržence in le tradicionalistični puristi so bili skeptični ob poslušanju njegovega glasbenega dela. D'Gary namreč ni zgolj poustvarjalec malgaške glasbene tradicije, natančneje, izročila ljudstva Bara z jugozahoda otoka Madagaskar, ki mu pripada in kjer se je rodil pred kakšnimi tridesetimi leti kot sin pastirja; je glasbenik samouk, ki je mladostno izkušnjo tradicionalne glasbe svojega okolja ustvarjalno prevedel v lasten odprt skladateljski kitarski izraz. K prepričljivosti je zagotovo pomagalo tudi njegovo mojstrsko obvladovanje za Madagaskar netipičnega, čeprav mnogim tamkajšnjih strunskim glasbilom sorodnega, po izvoru evropskega instrumenta. Razvil je izviren glasbeni stil, ki se na zadnjem albumu Akata Meso razživi v impresivno polnem obsegu in potrdi mojstra med malgaškimi in sploh afriškimi glasbeniki, še posebej kitaristi. Razpon njegovega glasbenega izraza je širok in se ne omejuje samo na prijeme, navdihnjene z malgaško tradicijo. Sega od glasbe zahodnoafriških Tulearov do bluesovskih in celo flamenko kitarskih vplivov, vmes je kakšna povsem »folk« zveneča pesem, vendar pa malgaškega tradicionalnega podbesedila nobena izmed 12 skladb ne izgubi. Umirjena, na videz neizrazita, a kompaktna in prepričljiva plošča; nevsiljivo nas prisili v vedno nova poslušanja.

Zoran Pistotnik