Letnik: 2002 | Številka: 3 | Avtor/ica: Danijel Mežan
KIM HIORTHOY
Hei
Smalltown Supersound, 2001
Gospod Hiorthoy je ena osrednjih osebnosti norveškega multimedijskem kulturnega življenja, ki združuje in povezuje zelo razvejano sceno glavnega mesta Osla. Če se ga ne boste spomnili po njegovi nadvse opojni elektroakustiki, se nikar ne obremenjujte, saj še danes - po skorajda desetletju delovanja na lokalnem zemljevidu - priznava, da se raje predstavlja kot grafični oblikovalec, ki dela tudi muziko. Bilo naj bi mu laže, pa tudi imena za početje mu ni bilo treba takoj iskati. Človeka, ki se loteva toliko različnih stvari, zares ne moreš strpati v en sam imenovalec. Ne samo, da je muzikant, producent in grafični oblikovalec, ampak po izobrazbi navrže še pisateljsko žilico, filmsko režijo in fotografijo. V poznih dvajsetih in z diplomo iz uporabnih umetnosti mu zaposlitve zares ne primanjkuje, najbolj pa izstopa podatek, da je do danes zagrešil prav vse neobičajne in sijajne naslovnice plošč lokalne legende Rune Grammofon ter pred kratkim izdal celo knjigo fotografij lastnih umetniških izdelkov, imenovano Tree Weekend. Spisek je zares pester za še vedno mladega umetnika, ki je oblikovalsko predvsem pod vplivom del (denimo) Bena Druryja in Willa Banketta, ki sta oblikovala kultne ovitke plošč londonske alternative Mo'Wax, ter Reida Milesa, ki si je dal precej dela z ovitki legendarne Blue Note, a naveza na glasbeno početje se kaj kmalu zdi povsem logična.
Povezava med oblikovalsko obsedenostjo, ki se napaja pri včasih minimalistični, drugič spet precej abstraktni in ekspresionistični ljubezni do barve, ter zvočno razigranostjo, ki ni daleč od izrazitega eksperimenta, se skriva predvsem v občudovanju preprostih stvari iz vsakdanjega življenja. Če so fotografije in slike prepolne podob, kot so na primer oblačila, ostanki smeti, domača trata in sinjeplavo nebo, si pri ustvarjanju glasbe pomaga s pouličnimi posnetki in spontanimi dialogi. Kot da bi hotel vsakdanje izkušnje, ki jih obožuje in se pri njih napaja, prenesti v občutljive in omamne skladbe le z namenom, da postanejo čim bolj intimne, domače in osebne izpovedi iz dnevne sobe. Ha! Pri teh besedah me je kar spontano spomnil na To Rococo Rot in njihovo filozofijo »prebežniškega« ustvarjanja, ki vedno znova išče navdih v vsakodnevnih izkušnjah. Nenazadnje je že John Cage nekoč izrekel slovite besede: umetnost bi nas morala seznaniti z izvrstnostjo vsakdana.
A glasba Kima Hiorthoya, ki jo je zapisal na album Hei - to v prevodu preprosto pomeni le »živijo« -, predstavlja še precej več. Je predvsem neverjetno izviren spoj raznolikih vplivov in nerazpoznavnih zvokov iz »vesolja«. Na albumu lahko tako v eni sapi zasledimo sledi tehna, mutiranega bluesa, komornosti, klavirskega minimalizma, obilico čudaških semplov, neverjetnih prehodov, nenavadno zvenečih navadnih glasbil, zvočnih zank, violin, elektroakustike in IDM-a. Že najlažjo in najbolj samoumevno oznako bi našel v stavku - čudna, čista in zabavna skandinavska muzika.
Danijel Mežan