MAHALIA JACKSON

Live In Europe - Mahalia Jackson In Concert

Columbia/Dots, 2001

Ti koncertni plošči lepo dopolnjujeta zgodbo o Mahalii Jackson in dajeta vpogled v njeno burno koncertno dejavnost. Veliko ameriške glasbe je nabožno obarvane, in če boste kdaj zabredli v njene burne vode, boste presenečeni, kako različni izvajalci so v trenutkih skesanosti segali po pesmih gospela. Za njegovo veliko priljubljenost se moramo v veliki meri zahvaliti Mahalii Jackson, skromni pevki, ki je poleg Golden Gate Quarteta vizionarsko zaznamovala zvočno obliko te glasbe in v petdesetih ter šestdesetih letih veliko nastopala v Ameriki in celo v Evropi. Glasbena zgodovina njenih iz srca izkričanih pridig ne bo nikoli pozabila.

Življenjska zgodba Mahalie Jackson (1911-1972) je zgodba o nekem pomembnem obdobju v ameriški politični in glasbeni zgodovini. Jazz je bil mlad, gospel je bil zaradi angažiranosti med črnskim občinstvom izjemno močan in priljubljen, Mahalia Jackson pa je uživala takšen ugled, da jo je revija Downbeat večkrat uvrstila med najboljše pevke v deželi, se pravi v družbo Elle Fitzgerald, Billie Holiday in Sarah Vaughan. Vendar se Mahalia v nasprotju s člani znamenitega Golden Gate Quarteta, ki so za denar peli tudi priljubljene popevke, nikoli ni ukvarjala s posvetno glasbo. Dosledno je pela le Gospodu. Organizatorji koncertov so jo predvsem na začetku kariere velikokrat ogoljufali in velikokrat je pela zastonj. Njena glasba je pravzaprav težka in zahteva zbrano poslušanje. Otožni in prodorni kontraalt, ki dobesedno doni iz vsake pevkine izvedbe, je vrhunec nabožno obarvane glasbe na tem planetu. Mahalia Jackson je tudi v poznem obdobju kariere, ko je bila na odru večkrat bolna kot zdrava, znala iz glasu iztisniti zadnje atome moči. Clyde Wright je s skupino Golden Gate Quartet večkrat nastopil v Ljubljani, manj znano pa je, da je nastopal tudi s kraljico gospela: »Povedal vam bom nekaj. Mahalia Jackson – to žensko sem poznal zelo dobro – je bila dosledno pevka nabožnih napevov. Ponujali so ji milijone dolarjev, da bi pela popevke kot Ella Fitzerald in Sarah Vaughan, skušali so jo kupiti, pa je vse ponudbe zavrnila. Rekla je: »Ne zanima me denar. Rodila sem se, da bi pela spirituale, da bi pela Bogu in tako želim preživeti svoje življenje.« Bila je zelo zvesta tej obljubi.« O gorečnosti osebnosti Mahalije Jackson govori tudi zgodba Clyda Wrighta: »Prvič sem z Mahalijo pel leta 1959 v dvorani Carnegie Hall; pel sem s kvartetom Selah Singers, potem pa sem kot spremljevalni pevec pel z Mahalijo. Leta 1967 so imeli prvo barvno televizijo v Berlinu v Nemčiji. Tam je bilo več izvajalcev. Mahalia Jackson, Nina Simone in številni drugi so se zbrali, da bi peli ob začetku oddajanja prve barvne televizije v Nemčiji. Živela sva v istem hotelu in Mahalia Jackson je imela težave s srcem, zato so morali poklicati zdravnika. Prišel je, jo pregledal in ji zabičal, da zvečer ne sme peti, saj je njeno srce zelo šibko in lahko vsak hip umre. Naročila je, naj me pokličejo v sobo in s seboj naj prinesem kitaro. Vzel sem kitaro in odšel v njeno sobo. Na postelji je začela prepevati, jaz pa sem jo spremljal. Po koncu skladbe mi je rekla: »Prosim, povej tem ljudem, če umrem med petjem, bo to zame najlepša smrt. Torej moram peti nocoj!« V televizijski oddaji naj bi zapela tri skladbe, a ji je zdravnik rekel, da ji bo dal injekcijo, da lahko zapoje samo eno triminutno skladbo in da ji bo pozneje dal še zdravila. Privolila je in tako smo se tistega večera odpravili na televizijsko postajo. Mahalia Jackson je zapela tri skladbe in po koncu zadnje je začela govoriti, kako dobro se počuti. In ali veste, da je potem živela še pet let? Z njo sem preživel štiri dni v hotelu v Berlinu. Vprašala me je, če bi ostal z njo in prepeval na njenih nastopih. Odvrnil sem ji, da bi rad, ampak ne morem zaradi kariere v skupini Golden Gate Quartet. Pet let pozneje je umrla. To je bil najbolj žalosten trenutek mojega življenja, saj mi je bila kot mati.«

Prva zgoščenka prinaša posnetke z evropskih turnej v letih 1961 in 1962, druga pa posnetek legendarnega velikonočnega koncerta iz leta 1967 v filharmonični dvorani v Lincolnovem središču v New Yorku. Na evropskih turnejah jo je spremljala pianistka Mildred Falls, na koncertu iz leta 1967 pa je z njo igrala večja zasedba (orgle, klavir, kitara, bas in bobni), zato vam bosta plošči lahko rabili tudi kot enkratna priložnost za primerjavo, kako je glas te odlične pevke prišel do izraza ob različnih priložnostih. Če že imate nekaj te glasbe, bosta ti izdaji pomembno obogatili vašo zbirko (legacyrecordings.com).

Jane Weber