Juhej in Vuhmepiš

V rož'cah

Helidon, 2001

Če bi bil slovenski pop tako vuhmepiševski, bi ga bilo vredno zajemati z veliko žlico. Brkljarija popularnoglasbenih slogov in nekaj poklonov lokalnemu izročilu. Veliko humorja in prešernosti, ki pravzaprav ne bi smela biti tako redka dobrina. Ljubljanska veseljaka sta skupaj z izkušenimi glasbeniki in glasbenicami pripravila pester cvetlični lonček domačih dobrot. Vsaka je zgodba zase in vsaka po svoje preprosta in kmečko dehteča. Ali mestno blodeča – kakorkoli pač.

Pojav takšnih zasedb, kot je priložnostni duo Juhej in Vuhmepiš, je znak zrelosti slovenske popularne glasbe, ki je bila vedno razpeta med umetnostjo in zabavo, mestom in podeželjem, komercialo in alternativo. Sočne zbadljivke in prefrigane pripovedi bržkone ne bodo dehtele v vsakem slovenskem domu, čeprav so zapisane v »ljudskem« slogu. Takšne so celo kitare, ki poudarjajo sporočilnost pesmi, kot sta Ko bom odšel in Zid. Za nameček še po domače izzveni sidartovsko hudomušje sklepne Z.a.v.e.d.n.o. (»Zven zadane vedno veda zen«). Najbolj pa kljub vsemu navduši najbolj v ljudskem duhu skovana pesem In gor in dol, ki jo zapoje Brina Vogelnik. Uf!

Rajko Muršič