Letnik: 2002 | Številka: 3 | Avtor/ica: Rajko Muršič

Katice

Jungfraua

MenArt in Dom svobode, 2001

Jungfraua je izjemno raznolika plošča. Katice so se spustile v smelo avanturo, iz katere so izšle bolj samozavestne in samosvoje kot prej, obenem pa so zasejale tudi nekaj dvomov, s katerimi smo pospremili njihov video v družbi drugih izdelkov sodobne slovenske popularnoglasbene produkcije. Naslovna pesem je sporna v več pogledih. Ko sem jo slišal (pravzaprav – priznam – videl) prvič, sem menil, da gre za ironijo in prijetno šalo. Toda ko sem zadevo videl drugič, mi ni bilo več do smeha. Napačno razumevanje? Morda. Ampak jodlanje ima v našem kulturnem prostoru pač neizbrisljivo konotacijo, na katero moramo računati, ko se ga lotimo.

Če bi bile vse pesmi prirejene na način načrtovane uspešnice, bržkone ne bi pisal teh vrstic. Toda nadaljevanje – najprej Gizdava – je povsem druga pesem. Ta priredba je morda še drznejša od prve, saj poleg godal uporabijo tudi tolkala, boben in bas kitaro, toda celoten učinek je veliko prijetnejši. Sledijo ostra istrska sozvočja in brezhiben petčetrtinski takt Štajerke. Eden viškov plošče je Marušičeva presunljiva priredba Murnovih Vlahov. Po prepričljivo izvedeni belokranjski kresni pesmi nas navduši z brnco okrašena Galija z izjemno natančno interpretacijo Alenke Trampuš. Na koncu nas najprej doletita še dva rezijska bisera, značilna bordunska in disonantna Ma saua čenča, ki se prevesi v plesno muziciranje, in energična rezijska viža Črni potok, katere izvedbe se ne bi sramovali niti pravi Rezijci. Pika na i: finale z glavnikom v glavni vlogi. – In ugotovimo, da je minutaža plošče očitno prekratka.

Katice ostajajo zveste lastni neponovljivosti, iznajdljivosti, občutku in prodornosti. Tisti, ki ne dela nič, pač ne more delati niti napak. Ustvarjalnim dekletom jih z veseljem odpustimo.

Rajko Muršič