Letnik: 2002 | Številka: 3 | Avtor/ica: Sonja Porle
KEKELE
Rumba Congo
Stern’s Africa, 2001
Ena lastovka in en poštarski golob še ne prineseta pomladi, ko pa na nebu v zboru zažvrgoli osem ptic pevk, smo lahko prepričani, da je najhujša zmrzal že za nami. Govorim o težko pričakovani renesansi kongoleške rumbe; o samosvojem kitaristu Moseju Fan Fanu in pevcu panafriške slave Samu Mangwani, ki sta pred štirimi leti na ploščah Rumba Acustic in Galo Negro preporod sprožila, ter o oktetu veteranov, domala legend centralnoafriške glasbe z več kot tremi desetletji nepretrganega staža profesionalnih muzikantov, po imenu Kekele, in njegovem nedavnem prvencu Rumba Congo. Producent plošče Ibrahim Silla je glasbenike bojda nagovarjal, naj se raje poimenujejo Kekele All Stars, vendar so ti (prav tako bojda) njegov predlog nemudoma zavrnili, češ da se zvezdam njihovega sijaja ne spodobi igrati na prvo žogo.
Kekele je lingalska beseda za liano, ki pleza po drevju centralnoafriškega deževnega gozda. Njeno lubje je tako žilavo, da je iz njega moč splesti brvi čez pragozdne reke. Kekele je potemtakem več kot zgolj primerno ime za mlado zasedbo samih starih znancev, ki zase trdijo, da so združili moči predvsem zato, da bi ustvarili nekaj trpežnega; nekaj, s čimer bi lahko premostili tako generacijske kot slogovne razlike in si tako obenem omogočili nadaljevanje individualnih ustvarjalnih potovanj ter skupen povratek domov v zlate čase kongoleške rumbe, ko so se učili zvijač obrti v nočnih klubih Kinšase in Brazzavila pod mentorstvom samih doktorjev profesorjev plesne glasbe Henryja Bowaneja, Grand Kalleja, Velikega Franca in Tabu Leya. V obljubljeno deželo se niso podali samo v stilu in načinu podajanja glasbe, ampak tudi v instrumentalni zasedbi orkestra. Obvezen zborček angelsko milih moških glasov na Rumbi Congo spremljajo kitare (cel bataljon kitar v resnici), bas, bobni, govoreči boben, konge, marakas, violina, flavta, tenor ter alt saksofon in celo nekoč nepogrešljivi, dandanes pa scela zanemarjeni glasbili prvinske rumbe lingale – klarinet in harmonika. Rezultat je štirinajst romantičnih, nevsiljivih, vendar silno nalezljivih plesnih viž, ki se prelivajo druga v drugo neopazno ter lahkotno kakor nočni tat okrog vogalov nič hudega slutečega predmestja in iz katerih začuda ne zadiši po kloroformu celo v najbolj nostalgičnih trenutkih, kaj šele, da bi lahko kdo na dnu igrive spontanosti zagledal znamenja ponarejenosti ali pretirane všečnosti. Poleg prvega »patrona« zasedbe, vsestranskega kitarista Syrana Mbenze, so k Rumbi Congo prispevali vsak vsaj po eno skladbo še virtuoz na kitari, lirični Papa Noel, kvintet nemara najslajših, a zagotovo najbolj značilnih kongovskih glasov – pevci Nyoboma, Wuta Mayi, Bumba Massa, Jean-Papy Ramazani, in edini mlečnozobec v druščini premetenih petdesetletnikov, kamerunski kitarist in aranžer Yves Ndyok, ki je poskrbel za električni sklep tega sicer v celoti akustičnega albuma. Evropski glasbeni kritiki so Rumbo Congo v en glas zasuli s pohvalami, ali bo staromodna lepotica v moderni preobleki omrežila podsaharsko poslušalstvo, pa je, na žalost, odvisno zgolj od piratov glasbenih kaset. Enkrat za spremembo smemo upati, da bodo ti čim bolj temeljito in marljivo goljufali. Zakaj kongoleška rumba lahko pokaže svoj najzapeljivejši obraz šele v trenutku, ko zaraja po pregrešnih tleh spozabe v afriških nočnih barih.
Sonja Porle