BORIS KOVAČ and LADAABA ORCHEST

The Last Balkan Tango

Piranha Records, 2001

Vojvodinski vsestranski glasbeni ustvarjalec Boris Kovač je seveda star znanec na slovenskem glasbenem prizorišču, zato ga ni treba podrobno predstavljati. Vendar je vredno omeniti dejstvo, da sta s Slovenijo povezani dve pomembni etapi na njegovi ustvarjalni poti. V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je vodil prvi trdno profiliran glasbeni agregat Ritual Nova, je prve prodore iz matične sredine doživljal prav s koncertnimi in diskografskimi predstavitvami v teh krajih. Deset let kasneje, v času, ko mu je bilo zaradi znanih političnih razmer onemogočeno ustvarjanje in celo normalno življenje v domovini, je del svojega eksila ustvarjalno preživel v Sloveniji, kjer so nastala in bila delno predstavljena tudi nekatera njegova ključna dela omenjenega obdobja. Sicer pa so bila prav devetdeseta leta čas njegove mednarodne uveljavitve. Ko se je konec devetdesetih let vrnil v svojo Vojvodino, je bil obogaten z večplastnimi izkušnjami bivanja v tujini, pa tudi ovenčan z mednarodnim priznanjem. Vse to je zagotovo botrovalo novemu zagonu njegovega ustvarjanja, pa tudi širšega angažmana pri revitalizaciji kulturne ponudbe in celo klime v Novem Sadu, pa tudi širše po današnji Jugoslaviji. V tem kontekstu gre brati glasbeno in simbolno sporočilo njegovega tokratnega dela, razvitega skozi 13 skladb in združenega pod naslovom The Last Balkan Tango na njegovem zadnjem albumu, izdanem lani pri cenjeni berlinski založbi Piranha Records. To je album, ki je trdno, ozaveščeno umetniško stališče, in ne zgolj zbirka – pa čeprav še tako konceptualno urejena – posameznih skladb; album s trdno dramaturgijo, kar vse izdaja, da je Kovač med drugim tudi vešč skladatelj, sposoben obvladovanja zahtevnejših komornih večplastnih del ter obsežnejših, kompleksno strukturiranih zvočnih korpusov, pa tudi ustvarjalne koordinacije raznovrstnih zvočnih gradiv in virov. Redka so v zadnjih letih diskografska dela, ki bi bila že sama po sebi manifestacija nekega angažiranega umetniškega stališča, zavzetega na podlagi lastne izkušnje do nekega konkretnega družbenega in političnega dogajanja. Borisu Kovaču je z The Last Balkan Tango uspelo prav to. Še dragocenejši je način, s katerim se je lotil njegovega oblikovanja in predstavljanja. Nobene izumetničenosti in pretencioznosti ni v njem, nobene vsiljivosti, pa ob navidezni preprostosti tudi ne nobene cenenosti, pač pa imamo opraviti s smelo in lucidno uporabo vseh možnosti, ki jih nudi sicer spolzka, a hkrati priložnosti polna niša v preseku tradicionalnih glasbenih kultur in praks sodobnih godb. Zato ima njegova glasba na tem albumu značilnosti izbornih ljudskih godb: lahkotno virtuoznost, ekspresivnost, trdno ukoreninjeno poslušljivost, primerno minutažo, ki ohranja izvajalsko in poslušalsko osrediščenost na dogajanje, ravno pravi odmerek patosa in ne nazadnje skoraj otipljiva čustva. A hkrati so vse te »ljudske« značilnosti občutljivo nadgrajene s sodobnimi kompozicijskimi in aranžerskimi prijemi. Ladaaba Orchestra je poimenoval sekstet, ki ga je sestavil za izvajanje tega programa, podnaslovljenega tudi An Apocalyptic Dance Party; s tem je tudi napovedal še eno, plesno kvaliteto glasbe, ki jo vsebuje. Sestavljajo ga sami odlični glasbeniki, ki so poleg obvladovanja instrumentov s sabo v zasedbo prinesli tudi multietnične izkušnje. Posnetki so nastajali od septembra do novembra 2000 v Kovačevem studiu, tako da je tudi po tehnični plati nastanek tega albuma v mnogo čem njegovo lastno delo. Rezultat je odlično, po zgradbi in dinamiki enotno, zares zrelo Kovačevo delo, ki je primerjalno še za stopnjo boljše od njegovih prejšnjih, že tako hvaljenih glasbenih stvaritev.

Zoran Pistotnik