MABULU

Soul Marrabenta

World Music Network, 2001

No, aktualno mozambiško glasbeno prizorišče že nekaj časa ni več neznanka v naših slušnih okoljih, čeprav je treba priznati, da po količini zvočne prisotnosti še vedno krepko zaostaja za kakšnimi drugimi geografsko-glasbenimi prizorišči. Vendar pa smo kljub temu po nemarnem zapravili predstavitev prvega izmed diskografskih dokumentov doslej zagotovo najbolj ambicioznega mozambiškega glasbenega projekta Mabulu: njihovega prvega albuma Karimbo, ki je leta 2000 izšel pri isti založbi kot drugi album Soul Marrabenta. Ta je namreč zares dosledno nadaljevanje prvenca s prav tisto logično nadgradnjo, ki ju hkrati povezuje v celoto in dokazuje ustvarjalni razvoj, rast tega skupnega projekta vidnih mozambiških glasbenikov različnih generacij. Zato je treba povedati vsaj nekaj besed o okoliščinah, v katerih sta nastala.

Pri Mabulu gre namreč prav za to; za projekt, ki je sicer zrasel iz ene zamisli, cepljene na konkretno situacijo, ki ji je bil dodatni katalizator nepredvidljivo nepričakovana naravna katastrofa. In v tem zadnjem je svojevrsten paradoks; ob nesreči mozambiških ljudstev, ki so jo povzročile katastrofalne poplave v začetku leta 2000, je nastal enkraten združevalni glasbeni projekt. No, ta je že imel predzgodovino, brez katere tudi poplave ne bi mogle storiti ničesar ustvarjalnega. Roland Hohberg, nemški glasbenik ter zadnje obdobje predvsem snemalec in producent, je živel v Mozambiku kakšnih deset let ter delal za različne podružnice evroameriških glasbenih založb in distributerjev, potem pa se je leta 1998 odločil, da bo v Maputu postavil prvi privatni snemalni studio. Oktobra 1999 si je zamislil poseben projekt, v katerem je želel združiti mozambiške glasbenike različnih generacij. Mabulu pomeni »Iščoč dialog, izmenjavo mnenj, pogovor«, in prav za to je Hohbergu šlo: za navezavo glasbene komunikacije med različnimi generacijami glasbenikov in s tem tudi različnimi glasbenimi oblikami, ki so že bili oziroma bile ali pa so se vedno bolj opazno uveljavljali oziroma uveljavljale na tamkajšnjem prizorišču konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat sta v njegovem studiu nastala prva demo posnetka v okviru projekta Mabulu. Potem so morali načrtovane aktivnosti prekiniti zaradi poplav. Kazalo je že, da bo vse skupaj dobesedno padlo v vodo; a kot se utegne zgoditi ravno v najbolj zagatnih situacijah, je ravno nesreča motivirala marsikoga od sodelujočih glasbenikov, da je navkljub vsemu nadaljeval sodelovanje pri tem projektu. Nastal je album Karimbo, ki je leta 2000 izšel v Evropi in je doživel izjemno pozornost. Njegovo pričakovano, upravičeno in prav tako kvalitetno nadaljevanje je album Soul Marrabenta, donošen v vseh pozitivnih atributih, ki so odlikovali že predhodnika. Nič se ni spremenilo, le zasedba je medgeneracijsko izrazitejša in okrepljena, izvedba pa še prepričljivejša in pestrejša kot na prvencu. Glasba je iskriva kopulacija mozambiške marrabente z južnoafriškimi (kwela) in zimbabwejskimi (chimurenga) vplivi, v posameznih skladbah lucidno nadgrajena z lokalnim rapanjem, a tudi z elementi zgodnje mozambiške popularne godbe, ki jih v zgradbo posameznih skladb vnašata veterana mozambiške pop scene: 73-letni Dilon Djindji in deset let mlajši Lisboa Matavel. Desetletja sta bila rivala v borbi za prestol »kralja marrabente«, v tem času pa je prišla na prizorišče nova generacija glasbenikov, izmed katerih jih je kar nekaj sodelovalo pri projektu Mabulu. Antonio Marcos je prvi pevec v tem projektu, odlični so kitarist Zoco, basist Edu in bobnar Jorgito, instrumentalno jedro zasedbe, izstopata pa mlada pevka Chonyl in raper Chiquito. A to so samo nekateri, ki so sodelovali pri obeh albumih. Kombinacija glasbenikov različnih generacij je seveda opazna kreativna moč skupine Mabulu; moč, ki se je z obema do sedaj izdanima albumoma ter s koncerti, ki so jih imeli lani po Evropi, dodobra potrdila. 16 prepričljivih pesmi je zagotovo dovolj, da si ustvarite verodostojno predstavo o njihovih kvalitetah in s tem tudi o samem trenutnem vrhu glasbenega dogajanja v Mozambiku, tej glasbeno še vedno precej neznani deželi.

Zoran Pistotnik