Letnik: 2002 | Številka: 3 | Avtor/ica: LukaZ

THURSTON MOORE/ZEENA PARKINS/NELS CLINE

Live At Easthampton Town Hall

JMZ, 2001

Trije žlahtni strunarji, žmohtna in debela improvizirana mineštra, in to za dobro stvar. Kulturni aktivizem, za avtonomnost kulturnega ustvarjanja izven establišmenta in milje stran od dotacijskega korita, predvsem pa od prevladujočih norm vladajočega kulturnega elitizma. Mačehovstvo odgovornih institucij je kruta resnica ne samo podalpske deželice, temveč globalni fenomen sodobne družbe. Godbe pri tem niso nikakršna izjema, prej pravilo, saj jih razen klasike dušebrižniki raje uvrščajo v lonec potrošniške robe, ob tem pa se same z zadrto notranjo diferenciacijo potiskajo še globlje. Sodobna improvizirana majavo stoji na prepihu dialektike ljudskega na eni in posvečenega elitizma na drugi strani. S svojo pozicijo je historična opozicija, v lastni usmerjenosti večkrat naravnana k aktivizmu. Lep primer je posnetek nastopa dveh kitaristov, Thurstona Moora in Nelsa Clina, ter električne harfistke Zeene Parkins, snidenja novomeškega in sončnega, kalifornijskega muziciranja. Nastop tria se je odvijal letošnjega januarja v dvorani Easthampton Town Hall, celoten izkupiček koncerta in ploščka, izdanega pri založbi JMZ, pa je namenjen organizaciji Flywheel Arts Space. Ta je nastala leta 1998 kot komuna raznorodnih umetnikov, ki so prostor dobili kot darilo lokalnega zdravnika. Lokalni glavarji mesta Easthampton v zvezni državi Massachusetts so klubovju namenili le bežen drobiž. Delo v klubu je tako volunterske narave, financira pa se z lastno produkcijo in vodenjem bara. Stara zgodba pač, še preveč znana tudi rodnogrudnemu klubovju. Muzikanti tako igrajo za izkupiček od prodaje kart na vratih, včasih pa ga, kot nocojšnji trio, »šprudlajo« zastonj ali za kakšno pivo in v imenu dobrodelne stvari.

Vpleteni dobrotniki se dodobra poznajo (Moore in Cline sta posnela dve skupni plošči In Store in Pillow Wand, subtilnih, krhkih kitarskih duetov), a znajo kljub temu iz sebe iztisniti presenečenje. Če smo pričakovali preplet strunskih vragolij, smo se pošteno ušteli. Skoraj uro dolga zvočna pokrajina namreč ne bazira na osebnih estetikah in zvočnosti, temveč je v »ambientalnosti« naravnana k skupinski igri, kjer se zvoki zlivajo in prelivajo med seboj. Še ena impro godba, osnovana na drobnosluhu, lahko porečete. Vendar pa iz nje veje neomajen uporniški duh punka in hardcora, zato se večkrat izgubimo v osupljivih, nenadnih izbruhih hrupnih radosti, radoživih vrtincev nenavadne zvočnosti za razvajanje in stimulacijo naših slušnih kanalov.

LukaZ