FERMIN MUGURUZA

Brigadistak Sound System

Piranha, 2001

Ne da bi me moral kdo k temu siliti, priznam: po temle glasbenem svetu, ki ga ponuja Fermin Muguruza, se kar precej izgubljam – in všeč mi je, da je tako; glasbeno pa mi je tudi nadvse prijetno: hkrati domače, znano in prepoznavno, pa tudi intrigantno tuje. Tolikšne zbitosti različnih kultur, glasbenih praks, žanrov in njihovih drobcev, sodelovanj in z njimi povezanih popotovanj, s tem pa zemljepisnih koordinat in uglednih osebnosti – predvsem lokalnih, a tudi planetarnih – se mi ni prikazovalo ob poslušanju in gledanju še nobenega albuma. Ta odločni in zviti Bask je znano geslo »misli globalno, deluj lokalno« raztegnil še s tretjim delom: »Potem pa z rezultati tega osvoji ves planet.«

Fermin Muguruza je ugledna osebnost angažiranega dela baskovskega popularnoglasbenega prizorišča, ki je za nas iz nepoznanosti izstopil šele lani z albumom FM 99.00 Dub Manifest; na začetku lanskega leta ga je ponatisnila berlinska založba Piranha. A še preden smo se zavedeli njegove odličnosti, je ta založba že poslala na mednarodni trg njegov še bolj svež, prepričljiv ter glasbeno kompleksen izdelek Brigadistak Sound System. Sicer pa je zadnjih 20 let odločilno sooblikoval baskovsko glasbeno prizorišče z neposrednimi borbenimi pesmimi, vedno odpetimi v »euskadiju«, jeziku baskovske dežele. V osemdesetih letih je začel delovati v polju baskovske ljudske godbe ter zelo hitro ustvaril revolucionarno mešanico te godbe in punka, nadgrajeno z zoprnimi besedili, kritičnimi do siceršnjega stanja na španskem glasbenem in tudi političnem prizorišču. S skupinami Negu Gorriak, Kortatu in Dut je izdal kakšnih deset albumov. Potem je pričel sodelovati z različnimi lokalnimi in tudi mednarodno uveljavljenimi glasbeniki, a to ni bistveno spremenilo njegovega sporočila: poti v imenu uporniških mladinskih gibanj, ki z glasbo izražajo protest. Podlago za to ima v lastnih življenjskih izkušnjah in prepričanjih. Danes ima lastno založbo plošč, pri kateri sta med drugim najprej izšla tudi oba njegova albuma, ki ju zdaj ponuja svetu berlinska Piranha: Brigadistak Sound System in malo starejši FM 99.00 Dub Manifest. Značilnost obeh je obilno sodelovanje s pevci, glasbeniki in glasbenimi skupinami z vseh koncev sveta. Brigadistak Sound System vsebuje 14 skladb – pravzaprav 13, saj je sklepna le dobra »dub« verzija uvodne Urrun, za katero je poskrbel sam Mad Professor. Razen pri dveh je avtor vseh besedil sam Muguruza, ki je tudi avtor večine skladb; pri preostalih pa so mu pomagali različni baskovski in tudi mednarodni sodelavci. Te si je poiskal na poteh po domači Baskiji in na popotovanjih v Havano, Caracas, Buenos Aires, Los Angeles, London, Pariz, Rim, Barcelono in še kam. In povsod so nastajali tudi posamezni koščki zvočnega mozaika, ki ga ponuja album. Med nepreglednim številom sodelujočih jih je seveda nekaj, ki še posebej izstopajo. Tako je avtor glasbe za skladbo Maputxe njegov dolgoletni prijatelj Manu Chao, ki ga je v posnetku mogoče tudi slišati. Sicer pa imajo Muguruza v marsičem za radikalnejšo izpeljanko glasbenega trenda, ki ga ustvarjajo prav Manu Chao, Los de Abajo in podobni. Omeniti pa velja še sodelovanja italijanskega trobentača Roija Pacija ter evropskih, latino- in severnoameriških skupin Radici nel cemento, Diesorden publico, Hechos contra el decoro, Spartak Dub International, Todos tus muertos in Aztlan Underground, medtem ko je sodelovanj baskovskih in drugih posameznikov v preobilju. To sicer ni prvi tak baskovski projekt, s katerim smo se srečali: prvenstvo pri tem ima vendarle harmonikar Kepa Junkera z albumom Bilbao 00:00H. A tako daleč – in to v številnih pomenih oziroma smereh - je šel do sedaj le redko kdo. Njegov glasbeni stil se spreminja od albuma do albuma, celo od skladbe do skladbe, vendar pa je nesporno, da njegova punkovska zgodovina in odprtost izkušnje z ljudsko glasbo še vedno vplivata na vse, kar naredi, pa čeprav so potem pogosto v ospredju dub, hip hop, drum'n'bass, reggae, ska, medtem ko tradicionalni baskovski zvoki pogosto služijo samo še za začimbo. V vseh sestavinah kar nekako preobilen albuma, ki pa se ga ne preobjemo zlahka.

Zoran Pistotnik