THE NOTWIST

Neon Golden

City Slang, 2002

Če pomislim, kako so The Notwist zveneli še sredi devetdesetih let in kakšen zvočni ustroj ponujajo danes, se kar ne morem in ne morem načuditi napredku in sunkovitim eksperimentalnim zarezom, ki so se najbrž morali najprej zgoditi predvsem v samih glavah protagonistov. Osnova za novo ploščo Neon Golden je namreč nastala že leta 1997, ko se je originalni druščini - bratoma Acher in tolkalcu Meckiju Messerschmidtu - pridružil še Console alias Martin Grestchmann, ki je celoto prvič in tudi dokončno manipuliral z elektroniko in s trakovi ter odločilno vplival na razvoj samosvojega zvočnega konglomerata. Prav. Bil je eden od pomembnih stebrov, ki je bratoma Acher omogočil kaj hitro realizacijo skritih zamisli, ki pa so se hkrati oplajale še ob stranskih odvodih, kot so denimo avant-jazz-duberji Tied and Tickled Trio in analogno-popoidno usmerjeni Lali Puna.

In ko je luč dneva pred časom ugledala tudi predzadnja uspešnica Shrink, sem kaj hitro ugotovil, da bo medsebojno oplajanje še kako pomemben dejavnik tudi za matično skupino. Plošča Shrink je namreč povsem naravno, spontano in prav nič škodljivo spojila »stare« kitarske čase z jazzy ugodjem, postrockovskim ambientom, elektroakustiko, nalezljivim »pravim« popom in minimalizmom. Zazdelo se je, kot da poslušam povsem nov bend, ki je od začetkov prepotoval svetlobna leta in ki z melodijo ter spevnostjo hitro zleze pod kožo. Album Shrink bi lahko bržkone pojmovali tudi kot prehodni album, ki mora šele urediti misli, je pa na več kot pravi poti, da dobri pop glasbi vtisne tisto ostrino in radikalni rob, ki ji že dolgo primanjkujeta.

Pričakovanja so se uresničila letos, ko so The Notwist s kopico sodelujočih glasbenikov na klasičnih in eksotičnih glasbilih po kar štirih letih premora izdali šesto, zagotovo najboljšo ploščo Neon Golden. Ob poslušanju te plošče se očitno sliši, zakaj so porabili kar petnajst »mučnih« mesecev, preden so jo poslali v potrošniško družbo. Formula, ki so jo prvič preizkusili na plošči Shrink, namreč tokrat dobi povsem dodelano in do zadnje sekunde premišljeno podobo. The Notwist so pač ustvarili album, ki stoji od prvega do zadnjega takta: brez odvečne »nesnage«, zgolj 40 minut čistega užitka in velikega števila neobičajnih prehodov. Že dolgo nisem slišal benda, ki bi toliko časa posvetil vsaki podrobnosti in s tako lahkoto združeval organsko z digitalnim. Prav zabavno je poslušati album, ki vsebuje pesmi, ki se zelo razlikujejo tako po uporabljenem instrumentariju, kot po aranžmajih, a vse povsem naravno sodijo skupaj in konec koncev tvorijo neverjetno tekočo in skrbno sestavljeno celoto, ki hrepeni po spremembi. The Notwist so vsekakor lep primer, kako se je potrebno lotevati stvari in počasi graditi lastno identiteto.

Danijel Mežan