Letnik: 2002 | Številka: 3 | Avtor/ica: Danijel Mežan
SAM SHALABI
On Hashish
Alien8 Recordings, 2001
Sam Shalabi je trenutno bržkone eden najbolj iskanih, čaščenih in izvirnih bistroumov montrealske eksperimentalne scene, ki deluje že slabih deset let. Če vam spomin še ne peša, se ga boste najbrž spomnili predvsem po zvočni eksploziji čustev, psihedeličnih poletov in multižanrske konfuzije na sledi Bližnjega in Daljnega vzhoda, ki je pred časom oblegala njegovo primarno dejavnost kolektiva Shalabi Effect. Kar nisem se mogel načuditi njihovi neustavljivi hipnozi in popolni odprtosti do pojavov vseh mogočih vrst, ki jih je druščina s Shalabijem na čelu zapakirala v neskončne zvočne mantre. Take, ki so bile vedno zgrajene na enkratni živi medigri, saj imajo prav takrat še neizoblikovane zamisli izrazito spontano svežino in ostrino. Psihedelija in njeni učinki imajo bržkone več uporabnih izrazov in možnosti, a Sam Shalabi jih bo z družabniki vedno uspel speljati skozi nove rešitve in zvočne svetove.
A tokrat ga ne bomo srečali v značilni kolektivni vlogi, ki mu je bila vedno pisana na kožo, temveč se bo za premierno solistično ekskurzijo usedel kar za mešalno mizo. Za ta album je namreč Shalabi povsem spremenil pomen besede »sodelovanje«. Pod album se je sicer podpisal kot izvajalec z glasbilom v roki, kot sem si tudi jaz najprej predstavljal, a resnica je daleč od tega, saj mu za to priložnost kot vse kaže bolj ustreza vloga producenta, pravzaprav tako imenovanega vsebinskega manipulatorja. Za ploščo On Hashish je namreč angažiral kar lepo količino lokalnih soborcev in prijateljev z vseh koncev in krajev, jih zaprl v zloglasno komuno Hotel2Tango, posnel njihovo improvizirano igro ter jih kasneje v studiu do kosti obdelal in aranžiral. Na novo jih je namreč zgradil kar v lastne skladbe, ki se precej razlikujejo od tistega, česar smo bili vajeni do danes. Še najlaže bi te mutirane kolaže označil z destruktivno in napadalno fuzijo nekaterih zamisli Shalabi Effect ter enkratne zarote, ki jo je pred časom izdal skupaj z Davidom Kristianom in Alexandrom St-Ongom: torej združitev psihedelične zadetosti s hardcorovsko elektroakustiko in freejazzovsko mentaliteto.
A pri prvencu Sama Shalabija je najbrž najpomembnejši podatek, da koncept albuma izvira iz kultnega halucinogenega dela, ki ga je v prejšnjem stoletju spisal nemški filozof in zgodovinar Walter Benjamin. Vsi, ki ste vsaj za trenutek pristavili možganske celice temu delu, ki je bil v slovenščino preprosto preveden kot Hašiš, najbrž veste, da sledi predvsem dnevniškim zapisom burnih in estetskih halucinacij, ki jih je Benjamin doživljal ob rednih seansah s prijatelji, ki so zavestno eskperimentirali z opojnimi substancami vseh mogočih vrst. In verjamem, da tudi Shalabi te muzike ne bi mogel ustvariti, če se ne bi za sam začetek podal na enako pot in najbrž ob produkciji plošče pokadil vsaj enega ali dva. Bržkone je tako lažje dojel tudi samega Benjamina, ki v veliki meri vpliva na vsa tri zvočna dela. Poudarki so zagotovo na nenehni repeticiji dogodkov, nenavadnih položajev in silovitih izkustev, barvita vsebina interpretacije in pogleda pa je kot vedno odvisna le od vsakega subjekta posebej. Kot pravi Walter Benjamin: »Kadilec opija ali uživalec hašiša izkusi izredno silo pogleda, z ene točke posrka vase sto različnih krajev.«
Danijel Mežan