GODSPEED YOU BLACK EMPEROR!

KUD Franceta Prešerna, Ljubljana, 14. 2. 2002

Kanadski orkester ve, kaj počne. Pozna zgodovino in zanke, v katere so se zapletli že mnogi. Predvsem se ne dobrika poslušalstvu, zahteva pozorno spremljanje in koncentracijo, sicer poslušalec kaj hitro izgubi nit. Na ploščah in na nastopih.

A obstajajo razlike. GYBE! se zavedajo medija, s katerim se predstavljajo. Komaj slišni monologi in težko definirani šumi s plošč, ki poudarjajo vizualno plat njihovega početja, se v živo umaknejo zgolj »pravemu«, na moč zgoščenemu muziciranju, zato pa GYBE! filmsko dimenzijo prikažejo s projekcijami za odrom in ob njem. To so bili večinoma prizori zamaknjenega gibanja, prizori pozne noči, ki se prebuja v jutro.

Gibanje slik se je - ali pa tudi ne - ujemalo z naraščanjem in pojemanjem glasbenega toka. V razhajanju zvoka in slike je vsak lahko našel svoj osnutek filma. Vse bi bilo lažje (beri bolj dopadljivo), če bi se dinamika prekrivala, a to ne bi bili več GYBE! Kaj šele, na primer, uporaba luči in zaslepljujočih stroboskopov, po čemer njihova glasba, polna vrhuncev, kar kliče. Ne, to pač ni veliki rock show ...

Delujejo kot uigran kolektiv, solistični izleti so vpeti v harmonično bogato skupinsko igro. Tu se, navkljub površinsko podobnim pristopom v oblikovanju zvoka, skrivajo temeljne razlike od stare šole progresivnega in psihedeličnega rocka. Frivolnosti GYBE! ne poznajo.

GYBE! so se skoraj morali vrniti v izhodišče, da bi od tam naprej sami gradili glasbeni jezik. Ko so imeli trije ustanovni člani prvi nastop, so pol ure igrali en ton. Še sedaj skladbe snujejo na minimalističnem vzorcu, ki mu počasi, z neskončnimi obrati, dodajajo novo razsežnost, vse do vrtinčastega vrhunca, ki se z vztrajanjem približa očiščenju starih dobrih Swans.

Obenem je fascinantna njihova zmožnost skladanja abstraktnih melodij, takih, ki kar zaplavajo v prostoru in si jih kasneje težko prikličemo v spomin. Skrite ostajajo nekje v podzavesti, zgolj kot vtis prijetne izkušnje. Glas, še posebej, če bi stopil v ospredje, bi le pokvaril razpoloženje.

GYBE! so si že prislužili status ene najzanimivejših novorockovskih zasedb zadnjih let. V razraščujočih se slogih so našli svojo pot, oblikovali svoja celovita načela, ki se jih držijo kot nekaj najvrednejšega, česar se oklene skupina, ki konec koncev deluje v popularnoglasbenih mehanizmih.

To, kar nam ponujajo na ploščah, vsakič znova vsrkamo z reprodukcijo, s koncerti je težje. Ljubljanski nastop GYBE! pa je bil eden od tistih, ki ostane v dobrem spominu.

Janez Golič