ROLLINS BAND

Tvornica, Zagreb, 20. 2. 2002

Človek »pitbul« Henry Rollins, prva žival rocka, jih šteje že enainštirideset. Zadnji križ si je nadel le teden dni pred koncertom v Zagrebu, sredi obsežne turneje. Kljub bremenu let, ki so obarvala njegove lase s sivino, as Henry še vedno namreč odgara stopetdeset koncertov na leto, izda ploščo, spiše knjigo, odigra kakšno vlogo in vrti gobec v predstavah govorjene besede (spoken word). Leta so ga umirila do te mere, da se popolnoma zaveda, kaj in kako hoče ustvarjati, z nebrzdano energijo in delovno etiko, priučeno iz časov Black Flag, pa se »poserje« na številno trendovsko mladež tipa Limp Bizkit in jo pregrizne: sceno, ki se kiti z nasledstvom hard cora, v resnici pa spada v pop sfero potrošništva in slabega okusa.

Hank je izdal novo ploščo z netipičnim, ironičnim naslovom Nice, drugo z novo, zagnano ekipo Rollins bande, ki hkrati deluje tudi pod lastnim imenom Mother Superior. Mladci so častilci starega dobrega hard rocka z vso mitologijo, ki ji pripada, vključno z orgiastičnimi soli in trdimi, klenimi ritmi, ki atu Rollinsu neizmerno ležijo. Prek njih reinterpretira nekatere starejše stvaritve in koplje po lastnih koreninah, od vplivov surovega rocka Stooges in dinamike MC5 do prepotentnosti Zepellinov, Thin Lizzy in Teda Nugenta. Hkrati pogleda še globlje, v zgodovino afroameriške godbe, v rhythm and blues, blues in jazz, vplivi, ki se močneje izražajo na ploščah kot v živih nastopih. Konec koncev lahko Henryjevo pridigarsko dikcijo in naracijo zvedemo kot aluzijo na gospel.

Hank z odra napada, grize, se poti in provocira s tako močjo, da je trendovsko reško hip hop metal navezo Unlogic Skill, predskupino na koncertu, dobesedno pojedel. Razbrzdanost rokerske energije Henry vešče drži na vajetih, a to ne pomeni, da z odra ne vrejo primarno čaščena rokerska dinamika in peklenski groove, ritem, podžgan s trdimi rifi in Hankovim poziranjem in napenjanjem mišic ter hropenjem, ki je resda malce zdelano od dolžine turneje. Rollinsova banda ga žge v hardkorovskem brzinskem tempu z vokabularjem trdega, žagajočega rocka. Hank je še vedno vrhunski garač, ki zbrani, dokaj polni publiki v Tvornici ne privošči oddiha. Zaverovan v lastno delo posega predvsem v zapuščino zadnjih let, plošči Get Some Go Again in Nice, ter po malce upehanem materialu Weight in Come In and Burn.

Če je Rollins sodobni pridigar, je predvsem pridigar neomajne vere v moč rocka, v njegovo izpovedno ter hedonistično moč. Ostaja brezkompromisen performer in frontman, kompromis je le v tem, da je vsemu navkljub globoko v kolesju glasbene industrije, ki zahteva določeno mero rutiniranosti in obveznih obrazcev, brez tiste potrebne spontanosti. Vendar rutiniran, obvezen dodatek ob koncu koncerta - sicer precej bolj lačni in željni publiki - vendar ne skazi veselja, da imamo Hanka v prvih bojnih linijah rocka nasproti mlačni elektronsko plesni in postrokerski produkciji zadnjih let.

LukaZ