Letnik: 2002 | Številka: 3 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

MISHA MENGELBERG/HAN BENNINK/DAVE DOUGLAS/BRAD JONES

Cankarjev dom, Ljubljana, 26. 2. 2002

Ansambel bi sicer lahko označili kot Mengelbergov kvartet, kakor je predstavljen na plošči, a to bolj izdaja način umeščanja skupine v jazzovski, z velikimi osebnostmi obeleženi svet. Gre proti praksi in etosu muziciranja, ki ga izžarevajo štirje posamezniki, ki tvorijo bend. Zato se z vsem ogorčenjem zoperstavljamo načinu oglaševanja tega koncerta, kjer naj bi igrala »legendarna holandska glasbenika« (Mengelberg in Bennink) in pa »eden vodilnih trobentarjev« (Douglas) ali nekaj podobnega. V to se torej izteka abonmajsko snubljenje použivalcev jazza, ki jih potem po nevemkakšni logiki posedeš kar v veliko dvorano Cankarjevega doma, da abonmajski koncertni par - Kavčičeva skupina in prej našteti - skupaj s tristo, štiristo glavami - doživlja obupno tesnobo praznine, nemogočih razdalj, sterilnosti, ki jo je kvartet reševal vsaj s tem, da se je tesno skupaj - malodane v bran - postavil tik pred prve vrste, ki so še kaj imele od koncerta, zadaj in na zevajočem prvem balkonu pa so komajda lovili ali slutili posamičen tonski niz klavirja. Gluhi človek za mešalno mizo ga ves večer ni bil sposoben uravnotežiti z zvenom benda, ki je itak igral polakustično. Vsaj to je bila ena dobrobiti in dobrovoljnosti. Namreč muziki so spretno izkoriščali prostorski odjek in si priredili zabavo, da jim ni bilo dolgcajt. Da bend, ki pride opravit svoj posel, še uživa v svojem početju, za tukajšnje prilike ni najbolj samoumevna zadeva. Že način, kako občestvo v cankarjevini posedejo na mučilne stolice, in še samo se tako obnaša, sugerira, da bi moralo trpeti, z metafizičnim patosom in bogaboječo resnobnostjo doživljati godbo. Nesporazumi so lahko produktivni. Diskrepanca med štirimi in posedenimi ostalimi, ki bi lahko dala fin koncert, se je stopnjevala. Bend je bil bolj predmet čudenja, sprotne preverbe, če ustreza žanrskim pričakovanjem, in posledičnih drobnih zadreg, iskanja humorja v Benninkovih gestah in konkretnih bobnarskih udarcih, pa spet urejenosti v glasbenem »ne-redu«, kjer ne »klapa« nič in vse obenem: ni fluidnega zvočnega toka, ni klišejskih basovskih sprehajanj, vstopi so prezgodnji ali kasnijo, klavir bolj barva, kakor podaja harmonsko ogrodje. Lahko gre za Monkove ali Mengelbergove komade, kjer se »zapolnjevanje premolkov« dogaja na najbolj nenavadne načine, denimo z nepopolnim in še zakasnelim podajanjem melodije, kar vse bolje počne (ob obeh letečih Holandcih dobesedno prisiljeni) Douglas, ali pa s povsem konkretnim, bučnim bobnarskim lomom v tihi pasaži, ki začne graditi povsem drugačno muziko. Han Bennink je tolkalski in muzični čudotvorec tisočerih udarcev, odtenkov, ob čigar spektakularni igri, glumaštvu, »a-logičnih« potezah, zlahka pozabiš, kako poganja godbo, soigralce in publiko. V paru z Mengelbergom sta velika mala šola za bolj vkalupljena Američana, ki sproti odkrivata radosti zavračanja in sprevračanja vnaprej razdeljenih vlog, glasbenih oblik, dojemanja glasbenega tona. Ena modrejših poant sociologije glasbe je, da šteje, kaj publika odnese z glasbenega dogodka v sivi vsakdan. Če je kaj, in ob koncu jo je vidno očarala čudno lepa in duhovito (ne)razrešena napetost v godbi, ki še zdaleč ni bila vse, kar je kvartet zmožen iztisniti iz sebe, potem je to, da poniglavi konformizem ni edino možno ravnanje.

Kljub rešpektu do Zlatka Kaučiča in njegove skupine Izpoved, ki je nastopila pred četverico, smo si vzeli pravico, da smo bili le na drugem koncertu. Dveh zapored pišoči v petelinji hali preprosto ni sposoben prežvečiti.

Ičo Vidmar