Elbow

Brez izbire

Angleško mestece Bury blizu Manchestra je tako zakotno in čudaško, da je zadnjič še taksista povozil njegov lastni taksi. To je čista resnica, pravijo člani skupine Elbow – tipičnega glasbenega produkta takšnih bednih mestnih razmer in še bednejših upanj v svetlejšo prihodnost.

Pevec Guy Garvey, bobnar Richard Jupp, organist Craig Potter, kitarist Mark Potter in basist Pete Turner v takšnih socialnih razmerah tako rekoč niso imeli posebne izbire: ali se bodo za večno ugreznili v samopomilovalne in bedne utopije nekdaj zavednega proletariata ali pa se bodo vzeli v roke in se potrudili pogledati skozi umazano okno rojstnega mesta in na oni strani videti še kaj drugega kot temačne dneve, ki prihajajo. K sreči je peterica, ki glasbene kremplje skupaj brusi že dobrih deset let, v življenjski filozofiji nadvse optimistično naravnana. Tako zelo, da jih ni strla niti zavrnitev založbe Island, ki je potem, ko je podlegla korporativistični osvajalski politiki Universala, z novimi ljudmi na vodilnih mestih po vsem sodeč izgubila občutek za prepoznavanje kvalitetne ustvarjalnosti; strla jih ni niti zavrnitev še ene založniške velikanke, tokrat EMI, v varstvu katere so bili borih nekaj mesecev.

Nenazadnje so bili takšnih udarcev vajeni vse od malih nog. Pisec besedil in pevec zasedbe Guy Garvey, na primer, se je moral sprijazniti s tem, da ga njegovih šest starejših sester ni pustilo peti v cerkvenem zboru, ker je bil po njihovem mnenju premlad – velik udarec za otroka, ki je sredi odročnega kraja našel eno in edino zanimanje prav v petju. Še toliko hujši občutki zavrnitve so ga doleteli pri dvanajstih letih ob ločitvi staršev. Kajpak je neuspel zakon tudi v njem zbudil nekatera vprašanja. “Če v življenju vzameš kaj za samoumevno, je starševska ljubezen do tebe, takoj zatem pa še ljubezen med očetom in mamo. In ko tega ni več, se resno vprašaš, kdo sploh je človek in kaj sploh je odnos,” danes (v intervjuju za City Life) o tistih težkih časih razmišlja Guy in takoj zatem optimistično nadaljuje, da je mir in srečo našel nikjer drugje kot v družbi glasbenih kolegov in sedanjih sotrpinov v zasedbi. “Morda zveni klišejsko,” je v podobnem kontekstu povedal za NME, “toda to so ljudje, ki jih poznam bolj kot poznam člane svoje družine.”

Še preden se je Garvey na kolidžu pridružil četverici, ki se je poznala še iz vrtca, so prešli vse mogoče glasbene faze in med glasbenim odraščanjem opustili kar nekaj imen, s katerimi so poskušali ovekovečiti glasbeno združbo. Medtem ko je četverica stala za imeni, kot so General Public, RPM in Miscellaneous Sales, je Garvey izstopal v Synoptic Reverb. Nazadnje jih je usoda združila v Soft, zasedbi, ki je pod vplivom U2, Jimija Hendrixa, Boba Dylana in Red Hot Chilli Peppers preigravala nekakšen funk - pravzaprav, kot složno pravijo fantje danes, navaden drek. Ko so to ugotovili, so kajpak z glavne ceste, ki je vodila v globok prepad, zavili na veliko bolj obetavno progresivno stranpot in se istočasno preimenovali v Elbow. Skupinska zavest, ki so jo, kot rečeno, močno obtesale frustrirajoče razmere v domačem mestu, se je prefinjeno stekala v povsem novo zvočno mešanico. Ta je po mnenju mnogih še najbolj primerljiva z inovativnostjo, ki jo premorejo odlični Talk Talk. Tudi glasovno sta si Mark Hollis in Guy Garvey po čustveni interpretaciji in zamolkli obupanosti, ki veje iz njunih glasov, nadvse podobna, res pa je, da v najboljših trenutkih Garvey močno spominja na Petra Gabriela, pravzaprav na to, kako bi Gabriel zvenel v basovski različici.

Garveyjev mehki vokal še dodatno poudarja sporočilnost besedil. Grozljivo izpovedna in na trenutke prav kruto dokumentarna izpovedna lirika opisuje kolektivna občutja brezizhodnosti med prebivalci severne Anglije ter tudi Garveyjeva intimna ljubezenska občutja, ki se vedno končajo s takšno ali drugačno izgubo. Garvey sam sebi ne dovoli olajšanja. Vztraja v izčrpavajočem čustvenem vrtincu in se muči do onemoglosti, tako da hkrati z njegovim falzetom tudi v poslušalcu pokajo še zadnje niti preproge, pod katero je pomedel najtemačnejše misli.

Uspešno tematsko ovinkarjenje med boleče osebnim in zavedno političnim se izraža ne le v odličnih besedilih, pač pa tudi v izjemni glasbeni konstrukciji pesmi. Dolge in počasne melodije z ritmi, ki trajajo v nedogled, pričajo o popolnem zlitju kvinteta, ki se mu ne mudi nikamor. Brez kakršnihkoli časovnih omejitev in prisiljenih refrenov Elbow počasi sestavljajo glasbene puzzle in jih v končni fazi zložijo v večplastno in mehko sestavljanko. Prav takšen je kajpak prvenec Asleep In The Back, lani spomladi izdan pri V2 (Dallas), založbi, ki je imela posluh za njihov ustvarjalni navdih in v umetniškem smislu nadvse obetajoč izdelek. Temu takole na prvi posluh res ne bi mogli pripisati posebnega komercialnega uspeha. Asleep In The Back po naslovu res spominja na nekoga, ki je se zavlekel na zadnji sedež avtomobila in tam podoživlja svoje življenjske izkušnje in žalostne usode ljudi, ki jih je spoznal na poti od enega bifeja do drugega. In hkrati kajpak sanjari o tem, kako bo nekega dne sam sedel za volan in se odpeljal v bolj naklonjeno življenjsko okolje. Kompleksna plošča z žalostnimi zgodbami o odvisnosti, nepričakovani nosečnosti, nasilju in drugih grenkih dogodkih v človekovem življenju pa po besedah kvinteta niti slučajno ne odseva splošnega moralnega stanja zasedbe. Medtem ko jih vsi po vrsti sprašujejo, zakaj so tako nesrečni, imajo sami sebe za takšne vrste ljudi, ki namesto na pol praznega kozarca prej vidijo na pol polnega. In v vsakem primeru ne bodo dovolili, da bi jih vtaknili v predal, na katerem piše “depresivno”. Kot pravi Garvey, je temačnost albuma Asleep In The Back zgolj rezultat dogodkov v njihovih dosedanjih življenjih, saj si o čem drugem konec koncev niti ne bi upali pisati. Zdaj, ko so splavali na zeleno vejo in so naposled zadovoljni in srečni, “bo naslednji album gotovo lahkotnejši”, je po izidu albuma za revijo Nova zatrjeval Garvey. Po drugi strani pa “si ne morem predstavljati, da bi ljudje poskakovali na našo glasbo in se veselo smejali v prepotenih majicah.” Mi tudi ne.

Marta Pirnar