Eric Bibb

Po znanih poteh

Eric Bibb je pred kratkim izdal svojo najboljšo ploščo doslej, in če se še niste odprli čarom njegovega bluesa, je zdaj skrajni čas. Glejte, da vam pozneje ne bo žal. Ni več novo ime na bluesovskem prizorišču in veliko nastopa predvsem po Evropi. Prav po zaslugi londonskega bluesovskega festivala, na katerem je nastopil leta 1996, in nagrade za novega izvajalca, ki mu jo je dodelila agencija British Blues Awards, je zanj slišalo tudi širše občinstvo.

Tuji avtorji ocen njegovih plošč so se v večini opirali na izjemno kakovostne posnetke, ki jih je tudi tokrat naredil Jan-Eric Persson, ob tej priložnosti zato ne bo škodilo, če si pobliže ogledamo, na katerih glasbenih koordinatah ustvarja ta po svoje nenavaden glasbenik. Najprej je treba povedati, da Bibb ni zgolj pevec bluesa. Daleč od tega! V njegovem repertoarju so bluesi, avtorske pesmi (te v veliki meri temeljijo na tradiciji), balade, gospeli in celo goslarski plesi z juga ZDA dvajsetih in tridesetih let dvajsetega stoletja, zato je Bibb po repertoarju in tudi po dokaj eklektičnem slogu igranja na akustično kitaro blizu glasbenikom, kot so Taj Mahal, Odetta in Josh White - torej toku, ki ga pogojno uvrščamo v blues, a je v bistvu bližje songsterski tradiciji kakšnega Johna Hurta.

Na sicer avtorsko zelo močni izdaji (Bibb je podpisal kar dobro polovico od 17 pesmi na albumu Just Like Love) je več izjemno prepričljivih priredb, ki omenjene glasbene vplive samo potrjujejo. Izpostavil bi južnjaško melodijo za violino z naslovom Sail Away Ladies, ki jo je Bibb prvič slišal na plošči Odette, zelo prideta do izraza tudi nabožni temi Home In That Rock (iz repertoarja skupine The Weavers) in I Wanna Be Ready, skladbi, ki Bibbovi glasbi dajeta nekakšno mistično gospelovsko razsežnost. O posnetku skorajda ne gre izgubljati besed, saj že prva skladba Wrapped Up In Her Arms (Bibb v njej spomni na vrhunce Taja Mahala) daje vedeti, da gre za vrhunski izdelek, dosledno namenjen zahtevnemu avdiofilskemu trgu. Za nameček je Bibbova sveža glasba dosegljiva na novem formatu SACD (Super Audio CD), ki šele prihaja. Na disku sta dva sloja, zato lahko SACD predvaja vsak CD player, vendar ga boste - če želite slišati prednosti tehnologije DSD (Direct Stream Digital) - morali poslušati ob pomoči Super Audio CD playerja. Sony je že poslal na trg SACD player (cena je nekaj manj kot 900 ameriških dolarjev), pa tudi vsi drugi vrhunski hi-fi proizvajalci so v sklepnih fazah svojih SACD izdelkov. Bibba je tokrat na snemanju spremljalo pol ducata glasbenikov (mandolina, harmonika, orglice, akustičen bas, bendžo in tako naprej), zato je plošča tako po glasbeni kot zvočni plati izjemno dinamična in barvita in kar sili k poslušanju. Zanimivo je, kako je Perssonu uspelo posneti Bibbov glas - menim, da najboljše doslej. Zdi se mi, da še nikoli ni prišel tako do izraza, in moram priznati, da sem Bibba kot pevca doslej očitno neupravičeno podcenjeval. To je vsekakor ena boljših pogojno rečeno bluesovskih plošč, kar sem jih slišal v zadnjih nekaj letih. Verjetno ni treba poudarjati, da gre za popolnoma akustično in naravno posneto glasbo. Osupljivo dobro in v vseh pogledih skorajda revolucionarno!

Čeprav se nima za virtuoza, je Bibb (r. 1951, New York) v prvi vrsti odličen kitarist, dober pevec in za nameček v slogu Boba Dylana tudi dober poznavalec ameriške popularne glasbe, in sicer vseh njenih zvrsti, ne glede na barvo kože izvajalca. Pogovarjala sva se med njegovo zadnjo turnejo po Nemčiji.

Če se ne motim, si odraščal v glasbeni družini?

Res je. Moj oče je znan pevec, Leon Bibb, in ob njem sem spoznal veliko znanih glasbenikov, ki so bili dejavni na glasbenem prizorišču folka v šestdesetih letih. Josha Whita, Odetto, Judy Collins, Peta Seegerja, Joan Baez in Rev. Garyja Davisa sem spoznal kar pri nas doma, za nameček je tudi moj stric John Lewis zelo znan pianist in skladatelj zasedbe Modern Jazz Quartet. Tako so bili vse moje otroštvo folk, jazz in gospel navzoči v naši hiši; menim, da je to eden boljših načinov, kako nekomu približati glasbo.

Kako bi opisal svoj slog igranja kitare?

Mojemu načinu pravijo “fingerstyle picking” (prstni slog). Pri igranju uporabljam palec in tri prste. Zanimajo me predvsem kitarski slogi, značilni za folk, kot so: ragtime picking, country-blues, gospel in številni drugi sorodni slogi igranja na akustično kitaro. Najpogosteje sežem po akustični kitari s pickupi in izberem tak slog, ki se popolnoma ujema z mojim glasom. Čeprav zelo rad igram z drugimi glasbeniki, sem rajši neodvisen, in zato previdnejši pri izbiri načina igranja, ki mora biti karseda prepričljiv spremljevalec mojemu petju.

Glasbeniki kritiki te primerjajo s takšnimi velikani, kot sta Ry Cooder in Taj Mahal. Se strinjaš s tem? Sam te na primer najraje primerjam z Joshem Whitom.

To je res. Josh White je verjetno dober primer pravovernega songsterja, nekakšen bluesovski in folk-gospelovski trubadur. Ta legendarni glasbenik je name zelo vplival, pa tudi Taj Mahal in Ry Cooder sta me močno zaznamovala, vendar menim, da je njun vpliv osredotočen predvsem na slog in pristop k samemu aranžiranju glasbe. Ry Cooder je mojster kitarskega igranja, kar sam nikakor nisem, brez dvoma pa naju povezuje ljubezen do iste glasbe in podobnih glasbenih tradicij. Slišal sem, da so pred kratkim izdali vse posnetke Josha Whita, in komaj čakam, da jih slišim.

Sam verjetno sodiš v bolj songstersko kategorijo?

Dobro vprašanje. Zame so vse te oznake neprimerne, saj ne ustrezajo glasbeniku mojega kova, umetniku, ki črpa iz različnih vplivov. Res pa je, da je med številnimi mojimi vzorniki kar precej takšnih, ki so snemali pretežno blues - kot na primer John Lee Hooker. Pri tem ne smemo pozabiti, da je večina zgodnjih kitarskih “pickerjev” iz Delte in vzhodne ameriške obale igrala zelo raznovrstne glasbene sloge, kot so ragtime, delta blues, spirituali in celo zložene pesmi, tako imenovane pesmi Tin Pan Alleyja. Značilen izvajalec tega kova je bil Mance Libscomb, trubadur iz Navasote v Teksasu, ki je veljal za songsterja z zelo raznovrstnim repertoarjem. Pred kratkim sem gledal film o tem nenavadnem muzikantu in znova me je popolnoma prevzel. Zame je bluesman nekdo, ki izvaja in snema zgolj blues, songster pa tisti, ki igra veliko različnih, a vendar sorodnih zvrsti. Slednjega bi lahko imenovali tudi folk trubadur, kot je bil na primer Mississippi John Hurt, kitarist in pevec, ki je igral zelo samosvojo mešanico ragtima, delta bluesa in celo prej omenjenih pesmi Tin Pan Alleyja. Tudi zase bi lahko rekel, da sem bluesman, saj blues zelo rad igram, slišite ga lahko celo v pesmih, ki niso prav nič bluesovske. Vendar bi bila zame morda najprimernejša sicer zelo splošna oznaka “singer songwriter”, saj dosledno črpam iz bluesa, obogatenega s paleto vzporednih južnjaških glasbenih slogov.

Vem, da si veliko poslušal Boba Dylana. Kako vidiš vpliv bluesa in songsterske tradicije v njegovi glasbi?

Ti vplivi so v Dylanovi glasbi zelo močni. Nikoli ni skrival, da so bili njegovi vzorniki ne le glasbeniki, kot je Woody Guthrie, angažiran pisec pesmi z močnim pečatom apalaške hribovske glasbene tradicije hillbillyja, countryja in bluesa, pač pa tudi izvajalci, kot so Mance Libscomb, Bukka White in številni zgodnji bluesmani iz Misisipija in Teksasa. Rekel bi, da ameriški “singer-songwriting” (ameriško kantavtorstvo) temelji na vseh ameriških slogih folka, tako bluesa in countryja kot gospela. To so sorodne glasbene zvrsti, vse pa so navzoče tudi v Dylanovih zgodnjih posnetkih.

Kako je bilo delati z Janom-Ericom Perssonom iz založbe Opus 3 Records? Ti posnetki so namreč resnično dobri. Zanima me, kako poteka avdiofilski snemalni proces, ki ga zagovarja in uporablja Persson?

Moje prijateljstvo in ustvarjalni odnos z Jan-Ericom traja že skoraj petindvajset let. Za njegovo družbo Opus 3 snemam iz več razlogov. Tudi zadnjo ploščo sem vnovič posnel z njim, čeprav imam pogodbo z drugo založbo in številne s tem povezane obveznosti. Tako sem z Janom-Ericom obnovil stike in posnel album, ki je izšel ne le kot HDCD, ampak tudi kot prvi skandinavski super audio CD. Super audio postopek je naslednja generacija šele prihajajočih digitalnih zgoščenk in je tako dober, da spominja na vinil in tople barve analogne tehnike. Postopek snemanja je bil sicer povsem preprost. Za prostor smo izbrali oder dvorane, na katerem so se okrog enega, največ dveh mikrofonov zbrali vsi glasbeniki. Dodaten mikrofon je bil potreben zaradi basista. Tu ni bilo nikakršnega miksanja; mešanje zvoka je bilo odvisno od izvajalčeve razdalje do mikrofona. Tudi pozneje ni bilo nobenih mešanj in nikakršnega prikrojevanja zvoka. Vse, kar smo zaigrali, je šlo naravnost v dvokanalni analogni snemalnik. Zato je zvok zelo pristen, jasen in čist, kajti razen mikrofona in po naročilu narejenega ojačevalnika zanj ni bilo med glasbenikom in snemalno napravo prav ničesar. Izdelek je tako zelo verodostojna slika resničnega zvoka. Čeprav pri takem snemanju ne moreš uporabiti zvijač kot v navadnem studiu z neštetimi kanali in efekti, mi tovrstno delo zelo ustreza, kajti le tako lahko spremljam tudi glasbeni napredek. Vse je zelo resnično, ničesar ni moč skriti, ne napak ne lepote.

Tvoji novi plošči so v več glasbenih revijah dali čisto desetko. Povej nam nekaj besed o novem albumu.

Vesel sem, da ti je plošča všeč. Kot glasbenik večino časa preživim na turnejah po vsem svetu, srečujem veliko ljudi in vsak ima neko mnenje o mojem delu. Večinoma je pozitivno, vendar ni vsakomur všeč vse, kar počnem. Kakorkoli že, snemam zelo rad, če pa bi se moral odločiti le za en način snemanja, bi verjetno izbral prav preprosto avdiofilsko snemanje, ker je najbolj resnično. Spominja me na posnetke mojih vzornikov, ki niso imeli dostopa do večkanalnih snemalnih naprav. Stari bluesmani in songsterji so preprosto sedli pred mikrofon in zaigrali in zapeli iz srca. Prav zaradi tega mi plošča Just Like Love veliko pomeni. Z njo sem po svoje stopil v stik z duhom učiteljev; da sem to dosegel, sem se moral znebiti odvečne tehnologije. Številne pesmi na plošči so moje delo, nekaj je tudi priljubljenih tradicionalnih melodij. Naj omenim le prvo pesem Wrapped Up In Her Arms, ki je bluesovska tema in jo zelo rad igram. Ni tako stara kot blues Roberta Johnsona, niti ne tako sodobna kot glasba Roberta Craya, še najbolj mogoče spominja na blues iz štiridesetih let. Slogi igranja, ki sem jih uporabil na tej plošči, so starejši, na primer pesem My Charleston Dream, ki je star ragtime. Še posebno pa mi je všeč, da sem več prostora namenil svojemu igranju. Po številnih sodelovanjih z drugimi glasbeniki je na tej plošči znova v ospredju moja kitara. Zveni zelo izrazito in včasih tudi povsem samostojno.

Jane Weber

Viri in diskografija:

- deli intervjuja iz revije HI-FI Journal

- tiskovno gradivo založbe Opus 3. V katalogu švedske avdiofilske založbe Opus 3, ki jo vodi neutrudni Jan-Eric Persson, je tudi več naslovov, ki bi utegnili zanimati jazzovsko in bluesovsko občinstvo. Pevka Cyndee Peters in kitarist ter pevec Eric Bibb sta našemu občinstvu manj znana, a vas želimo opozoriti na sijajno kompilacijsko ploščo z naslovom A Collection Of Cyndee Peters and Eric Bibb. Gre za zbirko dvanajstih skladb, ki sta jih Cyndee in Eric posnela za samostojni plošči Black Is The Color in Rainbow People. Za prvo srečanje z glasbo Erica Bibba vam sicer najbolj priporočamo kar zadnjo ploščo z naslovom Just Like Love.

Izbrana solistična diskografija:

Good Stuff (Opus 3)

Me To You (Code Blue, 1997)

Spirit And The Blues (Opus 3, 1995)

Home To Me (EarthBeat, 1999)

Road Works (Ruf Records, 2000)

Just Like Love (Opus 3, SACD, 2000)

A Family Affair (Hatman, 2002)