Letnik: 2002 | Številka: 4 | Avtor/ica: Napo.lee.tano

Urbana črnina

Na kolena, bratje!

ali kako se hip hop razume z religioznostjo?

Najprej bom pokleknil kar jaz in se vernim (SSKJ; veren: zastarela oblika za zvest, vdan; biti komu veren prijatelj) bralcem črne Muskine strani opravičil za izpad rednega mesečnega obroka razglabljanja o hip hopu, ki ste ga utrpeli prejšnji mesec.

Razlog je pravzaprav zelo banalen: tudi podpisani črnomuskoljubec je namreč podlegel čarom nasprotnega pola, torej opojne beline, in se z načetim meniskusom, atrofirano desno spodnjo ekstremiteto in dobrimi desetimi kilami preveč teden dni pojal po podmaterhornskih zasneženih strminah (ki so ga pravzaprav rahlo razočarale z relativno položnostjo). Pri tem početju je popolnoma izgubil glavo in pozabil, da je februar z dnevi precej šibko opremljen mesec, posledično je tudi manj dni za oddajo besedil za Musko. In posledično ste vi v prejšnji številki zrli samo v bele strani. Se opravičujem vsem prizadetim. In se zdaj spet obrnem na verne (SSKJ; veren: ki ima vero, versko prepričanje; postati veren; globoko veren) bralce, ne samo zato, ker besedilo nastaja na veliko soboto, v pričakovanju holesterolskega šoka, ki ga bo organizem doživel ob zajtrku po glasno zapeti aleluji, ampak zato, ker bomo danes meditirali o odnosu med hip hopom in religijo, pravzaprav, če povem bolj prav, med hip hopom in religijami.

A tudi pri tej, za nekatere sveti reči naletimo na že znani hiphopovski element: kontradikcijo. Ko si takole nič hudega sluteč (okej, da zadeva ni čisto nedolžna, vas opozori že nalepka “parental advisory”) prek laserskega žarka v ušesa poženete povprečen mainstreamovski rap izdelek, je ta vsaj do neke mere napolnjen s kletvami, zmerljivkami, nestrpnostjo in nasiljem. Nato se odločite, da boste malo podrobneje pogledali olupek omenjene plošče, ker vas zanima, kdo je reč produciral, od kod so sampli in komu se zahvaljuje artist. In pri zahvalah potem v mnogih primerih, skorajda v 100 odstotkih, na prvem mestu najdete Njega, Večnega, Nenadomestljivega, Edinega, Vsemogočnega ..., ki se mu izvajalec zahvaljuje za moč, energijo, talent, zamisli, da je vse to sploh omogočil, da je reč sploh nastala in prišla do naših ušes. V nekaterih primerih je reč prignana do absurda, tako da ima poslušalec muzike in bralec ovitka občutek, da je količina zahvaljevanja Bogu (ali Alahu) premo sorazmerna s količino moralno oporečnih izjav v komadih. To je potem približno tako smešno, kot replika v Partljičevi komediji Moj ata, socialistični kulak, kjer Polde Bibič Ivu Banu razloži, da “Moram it prižgat svečo na Pekarsko gorco! Se pa ja ne smem Mariji do konca zamerit, porka madona!

A zamere Mariji v hip hopu niso prav pogosta stvar. Katolikov bomo med ameriškimi raperji našli bolj malo. Ne vem, ali gre zamera na račun katoliških misijonarjev, ki so na veliko pokristjanjevali njihove afriške brate, ali pa gre manko katoliških predstavnikov v poslu pripisati na splošno slabši zastopanosti katolikov na ameriškem religijskem zemljevidu, kjer pretežno vladajo druge krščanske sekte, izvirajoče iz protestantizma. Ti imajo med raperji več predstavnikov, verjetno tudi zaradi tega, ker so črnske krščanske cerkve že od nekdaj pravi kraj za žur. Obiskovalci nedeljskih obredov tam pač ne ždijo na stolih in na pol meditativno ponavljajo molitvene obrazce, ampak jih poskočni pridigar s pevskim zborom kuri in motivira za petje, ples, vpitje in ploskanje, skratka, za naš katoliški kulturni milje že kar malo preveč sproščeno slavljenje Boga in hvaljenje njegovih velikih del. Pastorji ali pridigarji so božjo službo v dolgih letih izmojstrili do popolnosti, uvedli nekatere tehnike (klic in odgovor), ki jih v komadih uporabljajo tudi hiphoperji, nenazadnje tudi sam izraz MC izvira iz cerkvenih hramov, kjer je Master of Ceremony tisti, ki je vodil obred in skrbel, da je celotno opravilo potekalo, kot se spodobi. Veliko črnih otročajev se je z muziko prvič srečalo ravno v cerkvi, velika večina črnih pevk - predvsem soulovskih in rhythm and bluesovskih - pa je dolga leta žgolela na cerkvenih korih in brusila glasove ter mojstrila glasbeno znanje. O raperjih, katerih versko prepričanje lahko opredelimo kot krščansko, lahko rečemo, da za njih religija ne pomeni temelja za komade, ki jih delajo, razen seveda pri tistih, ki jih v glasbenih trgovinah uvrščajo v predalček “christian rap” in ki bodo le kot redkost kdaj zašli v kakšen slovenski predvajalnik zgoščenk.

Precej več pa je v slovenskih domovih slišati islamsko navdihnjenega rapa, čeprav letošnji popis prebivalstva tega pojava zelo verjetno (še) ne bo zaznal. Dejstvo namreč je, da veliko uglednih in uveljavljenih raperjev simpatizira s črnskim islamom. Ta je v osnovnih izhodiščih sicer povezan z islamom, kot ga prakticirajo na bližnjem vzhodu. Če ste se kdaj ukvarjali s preučevanjem islama, potem veste, da se praktična implementacija religije, ki jo je v osnovi utemeljil prerok Mohamed, razlikuje od regije do regije in da v islamu (podobno kot pri krščanstvu) obstaja dolga vrsta različnih šol, ki se ločijo predvsem po bolj ali manj ortodoksni interpretaciji svete knjige, korana. Prav posebno poglavje na zemljevidu islama pa pomeni tako imenovani črni islam, ki je verskopolitična mešanica črnega nacionalizma in islama. Črni islam je nastal v obdobju velike depresije v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, ustanovitelj gibanja pa je bil Elijah Muhammad. Glavna organizacija črnega islama je Nation Of Islam (NOI), katere sedanji predsednik (minister) je Louis Farrakhan, njena najbolj kultno tragična oseba pa je nedvomno Malcolm X, ki se je iz “plejerja” v zaporu prelevil v gorečega NOI-jevca, v zadnjih letih življenja pa se je obrnil k čistejšemu, bližnjevzhodnemu islamu, zaradi česar si je nakopal zamero nekdanjih prijateljev. Organizacija je med Afroameričani zelo vplivna, saj je kar tretjina vseh muslimanov v ZDA črnih. Farrakhan nadaljuje tradicijo prejšnjih vodij NOI, ki so trdili, da rešitve črnskega vprašanja ne gre iskati pri ameriških oblasteh, ker bi le-te, če bi jim bilo v interesu, to storile že zdavnaj. Pot do izboljšanja položaja črncev v Ameriki je treba najti prek samega sebe, prek vrnitve h koreninam in v ponovni pridobitvi samospoštovanja, ki so ga črnci izgubili v stoletjih suženjstva in po njem. Ob povratku h koreninam naj bi se Afroameričani zavedeli svoje božanske narave in zaživeli v skladu z njo. Ker imajo Američani (tudi črni muslimani) radi kratice s pomenom, je tudi NOI v svoji zgodovini izumila, kaj naj bi pomenila beseda ISLAM. Ko so jo razbili na posamezne besede, so dobili in uveljavili tale njen pomen: I-Self-Lord-Am-Master.

Ideologija NOI temelji na (samo)disciplini in njihove člane bi lahko pomotoma zamenjali z ultra verzijami uresničitve ameriških sredinskih vrednot: zagovarjajo tradicionalne družinske vrednote, lojalnost NOI in Bogu, cenijo pošteno in težko delo, so bogaboječi heteroseksualci, urejeno in strogo oblečeni. So skromni, upoštevajo zakone in spoštujejo avtoritete. Člani so nekadilci, ne pijejo alkohola, spodbujajo medsebojno pomoč, ne verjamejo v delovanje sistema socialne pomoči in vztrajajo pri discipliniranem pridobivanju znanja. NOI je določila področne ministre, ki vodijo njeno politiko, organizira socialne in izobraževalne programe, med njene največje dosežke pa sodi razvpiti Million Man March, ko se je v Washingtonu zbrala ogromna množica črnih moških, ki so obljubili, da si bodo prizadevali za uresničitev pozitivnih vrednot v okoljih, kjer živijo.

Ne glede na vse pozitivne vplive, ki jih ima NOI pri moralnem ozaveščanju Afroameričanov, pa vendarle ne gre spregledati nekaterih manj prijetnih obrazov organizacije, na katere opozarjajo kritiki. NOI temelji na avtokraciji enega samega človeka in demokratičnega posvetovanja in odločanja sploh ne priznava. Minister (glavni šef, zdaj je to Farrakhan) je to po božji, torej Alahovi volji, zato je njegova avtoriteta nepreklicna. Način komunikacije v organizaciji je vojaški, nepokorščine ni. Organizacija je rasistična (Farrakhan zagovarja popolno segregacijo, torej absolutno ločevanje črncev od pripadnikov drugih ras na vseh ravneh) in homofobična, v osemdesetih letih je razvila tudi antisemitsko platformo. V političnem smislu je posvojila nekatere leve in nekatere desne ideje, najostrejši kritiki ji celo pripisujejo programske lastnosti, ki naj bi se v kar nekaj točkah ujemale z nacionalsocialističnimi vizijami. A v tem gredo vendarle malo predaleč, saj je potrebno upoštevati, da je nacionalsocializem zrasel iz močne pozicije in želje po absolutni dominaciji, medtem ko želi NOI predvsem ozavestiti stoletja zatirano populacijo, v kateri je raven samospoštovanja izjemno nizka.

Zaradi izjemnega vpliva, ki ga ima rap na stališča mlade afroameriške populacije, so raperji nadvse dobrodošli člani ali vsaj simpatizerji vsake idejne organizacije. Kot simpatizerji NOI in nekaterih drugih islamskih organizacij (Moors, Nation of Gods and Earths ali Fivepercenters) se tako deklarirajo Public Enemy, Brand Nubian, Nas, Busta Rhymes, Poor Righteous Teachers, Paris, KAM, Ice Cube, Queen Latifah, Sister Souljah, Rakim, KRS-One, Professor Griff, Big Daddy Kane, Afrika Bambaataa; ti so že znani muslimani, saj v besedila velikokrat vključujejo metafore in izrazoslovje iz korana in islama nasploh. V zadnjem času pa je hiphopovsko javnost najbolj presenetil Everlast, ki se je iz katolika - to je bil zaradi irskih korenin - spreobrnil v islam. Musliman je menda postal zaradi dolgih pogovorov s prijateljem Divinom Stylerjem (ki je bil na začetku tudi sodelavec Everlastovega banda House Of Pain), ki mu je islam predstavil v povsem drugačni luči, kot jo nanj mečejo medijski in siceršnji predsodki. Ti bodo v Ameriki po 11. septembru do islama verjetno še bolj neizprosni - in vprašanje je, kako se bodo politično, idejno, predvsem pa “piarovsko” obnašali ameriški muslimani, predvsem NOI, ki je od vseh islamskih organizacij najbolj na očeh.

Glede na število raperjev in na ideje, ki jih razglašajo, je pravzaprav smešno, da med njimi ni več takih, ki ne bi pripadali nobeni religiji. Indiferentnežev že najdemo kar nekaj, a deklarirani ateisti so med hiphoperji bolj redka vrsta, črne ovce tako rekoč. A za vse revolucionarje, ki ne priznavajo nobene avtoritete, še najmanj pa božansko, vendarle navajamo nekoga, s katerega stališči se boste lahko strinjali. V najbližji prodajalni (verjetno bo treba na internet), zahtevajte izdelek skupine The Coup. Drugi pa mirno uživajte v beatih in verzih vaših ljubljenih artistov, ne glede na to, v katero cerkev ali mošejo hodijo na službo božjo. Če sploh hodijo.

Napo.lee.tano