Niowt

Temni obrisi svetlih upov

Niowt so ena od tistih domačih zasedb, ki se jim je v prvo uspelo pognati prek državne “ograde”. Debitantski disk so pred dobrimi štirimi leti sprožili pri nemški založniški hiši Chrom Records, najbrž pa ni naključje, da so tedaj ravno Germani najmočneje zagrizli v njihovo z mrakom prepojeno glasbeno epopejo.

Pohvale, priznanja in hvalospevi so bili upravičeni, kajti Niowt niso klasična zasedba darkerskih nazorov, ampak razsvetljen bend, ki nikakor ni (bil) žanrsko determiniran. To so več kot jasno potrdili tudi z lanskoletnim “očarljivcem”, albumom Loverboy.

Čeprav je Loverboy že dlje “na prostosti”, se ime Niowt v zadnjem času spet pogosteje omenja. Vzrok gotovo tiči v intenzivni promociji in aktualnem videospotu za naslovno pesem Loverboy, seveda pa ne smemo pozabiti, da je album žel visoke ocene širom po Evropi. Podobno se je godilo s prvo ploščo, le da se je tokrat občutneje odzvala tudi slovenska javnost. Končno, saj je zasedba “v pogonu” že od leta 1992, ko je pravzaprav nastala s čisto drugačnim namenom. Mojca Krevel, pevka, kitaristka in soustanoviteljica, pravi: “Takrat je Sebastjan Horvat, zdaj zelo znan režiser, povabil Petra Šenka in mene, pred tem se še nisva poznala, da bi pripravila glasbo za gledališki projekt. Pri tem sva se “blazno” ujela in si rekla, zakaj ne bi naredila benda. Privabila sva še dva glasbenika in nadeli smo si ime Niowt. Potem smo ustvarili demo posnetke ter jih poslali na različne evropske založbe, nato smo dobili dobro ponudbo in leta 1997 podpisali s Chrom Records.” Prvenec jih je tako uvrstil med domače skupine, ki so bile prepoznane zlasti v tujini: odzivi so bili presenetljivo dobri, saj so imeli v rokah prave karte. Besedila so bila v angleščini, glasba je bila prodorna, mogočna in mikavna, temnejših odtenkov, podkovana z močnimi kitarami in elektronsko obrušena. Dovršenost, raznolikost ter tehnična brezhibnost so bili dodatni aduti. Uradna priznanja so “padla” tudi doma, a verjetno ni najbolje, če v okolju, v katerem živiš, ustvarjaš in deluješ, nisi aktivno udeležen. “Ob izidu prve plošče tukaj ni bilo pravega zanimanja za godbo takšne vrste. Situacija je bila drugačna, izstopali smo, veljali smo za totalno alternativo. V ospredju so bili komercialni bendi, za Niowt pa ni bilo prostora. No, razmere so se v zadnjih letih spremenile, niso idealne, a vendar zdaj več igramo in bomo tudi v bodoče,” razlaga sedanji kitarist Jernej Jurc. Skupaj z razmerami so se nekoliko zasukali tudi Niowt, ki so ploščo Loverboy ovili z lahkotnejšimi, blažjimi potegi, čeprav zvočno in vsebinsko ostajajo korektni. Čvrst zvok, vešče prekrivanje elektronskih, pop ter rockovskih prvin, zapeljivo petje Mojce, konceptualnost, samosvojost in precizna usklajenost – to so še vedno odlike Niowt. Še zmeraj sodijo h Chrom Records, za mešalnim pultom pa je ponovno bedel Peter Penko (Coptic Rain/April Nine), ki je pri nas postal že pravi porok za prvorazredno produkcijo. In še zmeraj jih razglašajo za dark rockerje, četudi jim ta naziv ne pristaja, sploh ne na zadnji plošči. Morda so malo bolj rockerski na koncertu (zaradi “živih” glasbil), vendar daleč proč od dark rocka. Omenjeni termin jim je v napoto, zato se ga najraje ogibajo. “Nikoli nismo imeli namena biti nekaj. Za nas je pomembna samo glasba. Ljudje se morajo z nečim identificirati, zato to označujejo. Verjetno je oznaka povezana z našo berlinsko založbo, ki je precej darkersko profilirana. Igrali smo tudi po bolj gotskih festivalih. Res pa je, da je bila prva plošča bolj nagnjena k temačnemu. Z drugo ploščo nas uvrščajo vse prej kot v dark,” je dejal Luka Jamnik, ki trenutno nadomešča klaviaturista Šenka, ker ta opravlja podiplomski študij arhitekture v Roterdamu. Ravno primarne dejavnosti vodilnih članov, Mojce in Petra, nam po svoje razkrijejo zakulisje glasbe Niowt. Poimenovanje skupine je domnevna izgovarjava staroegipčanskega hieroglifa za mesto, za kar je najverjetneje “krivo” Petrovo področje. No, Mojca bo kmalu doktorica sodobne ameriške književnosti, zato ne gre spregledati njenih nenavadnih, skorajda čudaških besedil, kjer je polno prikritih pomenov in prostih asociacij. Na plošči Loverboy je v ospredju ljubezenski, erotični odnos, enkrat v čisti, drugič v izprijeni obliki, pri tem pa se Niowt močno opirajo tudi na simboliko. Enako so storili v videospotu, ki ga je režiral (tako kot prvega Freak) Van Jemeršič in v katerem se sami ne pojavljajo. “Poskusili smo narediti nekaj pametnega. MTV je že popolnoma negledljiv, ker funkcionira muzika kot podlaga za fashion show ... v glavnem, bendi se kažejo, kako strašno so lepi in “zrihtani”, kar je brez veze. Video se da namreč uporabiti na res fine načine. Z videospotom smo hoteli nadgradili komad Loverboy, ki se ukvarja s problematiko čiste, prvinske, nedolžne ljubezni, v času, ki ga definirajo mediji in množična potrošnja. Pomislili smo, kaj je definitivni mit ljubezni. Seveda, Romeo in Julija, ker umreta zaradi nje. Julijin kip stoji v Veroni, kamor se zgrinjajo turisti, saj velja, da boš imel srečo v ljubezni, če nesrečno Julijo zagrabiš za levo “joško”. Točno to prikazuje naš spot,” je poudarila gospodična Krevel, ko smo se konec februarja pogovarjali na Radiu Študent.

Nikjer sicer ne piše, a bo kar držalo, da boš srečen tudi, če boš pograbil album Loverboy in ga vstavil v svojo glasbeno napravo. Album je izvrsten v vseh ozirih: v muzikaličnem, izvedbenem, besedilnem, producentskem in vizualnem. Je skrbno oblikovan industrializirani pop, slojevit, dinamičen, drzen ter homogen. Celotna skupina, vključno z bobnarjem Luko Šaleharjem in novim basistom Tiborjem Miheličem, samozavestno zatrjuje: “Vsak komad, ki ga naredimo, je boljši.” Upamo lahko le, da bo tako tudi ostalo.

Robsetić