Letnik: 2002 | Številka: 4 | Avtor/ica: Vesna Sever

Ljudski pevci iz Luč

“Take ljubezni ni, kot sva jo imela jaz in ti”

Prvo soboto v marcu so v osrčju Savinjskih Alp, v Lučah, praznovali rojstvo dvojne zgoščenke lučkih ljudskih pevcev. Na predstavitvi v tamkajšnjem kulturnem domu so imeli ob tej slovesnosti glavno besedo prav ti.

Popestrili so jo še mlajši ljudski pevci, citrar Tone Mlačnik s sestro Pavlo, učiteljski pevski zbor osnovne šole Blaž Arnič iz Luč, mešani pevski zbor Viva la musica, moški pevski zbor Blaž Arnič, ki se je zbral le za to prireditev, Habrovi fantje iz Krnice in gostje, kvartet Polž iz Srednje vasi v Bohinju. Obiskovalci smo bili priča glasbenemu izrazu doline, od bogate tradicije ljudskega petja do bogate tradicije zborovskega petja.

Glasbena podoba Zgornje Savinjske doline je izredno pestra in raznolika. Poleg starih lučkih ljudskih pevcev eno leto ohranjajo pevsko tradicijo prednikov tudi mladi lučki ljudski pevci. Še posebej je razvejana zborovska glasba. Pod vodstvom Mitje Venišnika v dolini dve leti deluje učiteljski pevski zbor, tri leta pa je pod isto dirigentsko roko deloval tudi moški pevski zbor Blaž Arnič, poimenovan po domačinu, skladatelju, klasiku slovenske simfonike. Mešani pevski zbor Viva la musica deluje enajsto leto (Simona Moličnik Šivic je zbor vodila 10 let, pred kratkim pa ga je prevzela Jerica Bukovec). Poleg tega sta dejavna tudi mešani cerkveni in moški cerkveni zbor. Zato ob razgibani glasbeni podobi tega dela alpskega sveta ni presenetljivo, da marsikateri pevec poje v več zborih in se je na odru pojavil v več zasedbah.

Že od nekdaj so v Lučah in okoliških vaseh radi prepevali. Ob vasovanju, na gaudah, domačih veselicah, ofiranjih, svatbah ... Veselje do glasbe in umetnost prepletanja glasov prehajata iz roda v rod, včasih je mogoče pevsko izročilo slediti skozi več rodov iste družine. V Lučah in okolici so tak primer družine Mlačnik, Moličnik, Zamernik, Krebs, Robnik, Bezovnik, Štorgelj ... Ljudski pevci so se v bolj ali manj organizirani obliki začeli družiti pred 40 leti. Veselje do petja je bilo tako močno, da je premagalo tudi razdalje med vasmi in zaselki, ki so med seboj oddaljeni tudi po štiri, pet kilometrov ali uro hoda. Center druženja so bile Luče. Pevci so se menjavali, v različnih sestavah od osem do 22 pevcev in več, sprva so spontano, nato pa vse bolj zavestno predstavljali glasbeno izročilo Zgornje Savinjske doline. Pojejo po posluhu, večina jih not sploh ne pozna.

Slovenci smo vedno peli (in še pojemo) skupinsko, večglasno, brez glasbene spremljave. Enoglasno pojemo le izjemoma, in še to na skrajnem severovzhodu Slovenije, navadno otroške pesmi, uspavanke, redke pripovedne pesmi, balade, camarske pesmi, tudi nekatere pesmi, ki so se pele ob delu, stanovske in redke obredne pesmi. Dognanja etnomuzikologov kažejo, da je bilo štiri-, pet- in šestglasno petje nekdaj razširjeno skoraj povsod na Slovenskem, a se je zaradi takšnih in drugačnih razlogov ohranilo samo ponekod. Danes lahko edinstven primer šestglasja slišimo v Lučah in okoliških vaseh. Skoraj dva glasova ne začneta hkrati. Veliko vlogo igrata izkušenost in posluh pevca, da ve, kdaj mora vstopiti in na katerem tonu, čeprav mu noben ne nakaže. Začne “naprej” (drugi tenor), priključi se mu “na čres” (prvi tenor), nato še “visoki” (prvi bas) in “nizki” (drugi bas), nazadnje, najvišje pa še na “treko” in “na štrto”, ki oba segata že v meje ženskega petja. Le najbolj izkušeni pevci se lahko pripravijo do tega, da zapojejo na “treko” in na “štrto”. Značilnost lučkega petja je zateglo, počasno petje in ponavljanje kitic. Drugačen način življenja, vpliv medijev, je pustil sledove tudi v glasbenem izročilu. Sami pevci menijo, da za pesmi s 15 kiticami in več danes preprosto nič časa: “Ni cajta, da bi se tako vleklo.” Nekdaj so tako in skupaj s fanti prepevale tudi dekleta in žene, ki so zaradi visoke lege pele “na treko” in “na štrto”. Danes so tako visoki glasovi redki. Je mogoče razloge za šestglasje v Zgornji Savinjski dolini iskati tudi v razgibani pokrajini? Luče ležijo na 520 m nadmorske višine. In cesta, polna ostro zavitih ovinkov, je speljana med reko Savinjo, ki si je utrla pot med tamkajšnjimi vrhovi; nad 2000 m visoko Raduho, Rogatcem, Krnico, Dleskovško planoto in Ojstrico.

Lučki ljudski pevci so bili ves čas svojega prepevanja tesno povezani z Radiem Slovenija, točneje z uredništvom za ljudsko glasbo in z urednico Jasno Vidakovič, ki je pevce vseskozi vzpodbujala in usmerjala. Posneli so dve samostojni avdio kaseti; Snočkaj sem v enem kraju biu in Večer v Lučah. Pevci se zavedajo njene prisotnosti. Zanjo pravijo, da je njihova gonilna sila, in se močno zavedajo njene vsestranske pomoči. “Mi bi že bili, samo petja ne bi bilo,” je povedal eden od pevcev. V zvočnem arhivu Radia Slovenija je v šestih različnih obdobjih nastalo več kot 300 minut zvočnega gradiva, posnetega v Lučah in studiu 14. Zaradi njih je nastala premnoga oddaja na Radiu Slovenija. Njihove pesmi so bile del reportažnih zapisov, prisotne v dramskih oddajah, leta 1995 so sodelovali na evroradijskim božičnem koncertu v Cankarjevem domu z neposrednim prenosom v Evropo. Nastopili so v več oddajah v glasbenem in drugih uredništvih Radia Slovenija. Posamezne oddaje, nastale v uredništvu za ljudsko glasbo, so sodelovale na raznih tekmovanjih. Oddaja Večer v Lučah je leta 1979 na tekmovanju radijskih oddaj na Ohridu prejela posebno nagrado, oddaja Koprnenje s portretom citrarja Toneta Mlačnika je leta 1995 sodelovala na tekmovanju Prix Italia v Bologni. Posamezne izbrane pesmi so sodelovale na tekmovanju v C–kategoriji kot predstavnice Radia Slovenija na Prix de Musique Folklorique de Radio Bratislava v letih od 1973 do 1990 ali kot prispevek Radia Slovenija v skupne evroradijske projekte (Božič, izmenjava posnetkov). Poleg radijskih so imeli tudi nekaj televizijskih nastopov, nastopali so na domačih kulturnih prireditvah, gostovali po številnih krajih v Sloveniji in tudi tujini.

Dvojna zgoščenka Take ljubezni na svetu ni, kot sva jo imela jaz in ti, estetsko privlačen in vsebinsko bogat izdelek, prinaša poleg dveh zgoščenk še knjižico. Uvodni besedi in pobudi za nastanek izdelka sledijo kratka geografska predstavitev kraja in okoliških vasi, opis šestglasnega petja, seznam vseh ljudskih lučkih pevcev, pevk in citrarjev, podane so izpovedi nekaterih pevcev o načinu petja, razlogih za druženje, veselju do prepevanja. Te dopolnjujejo še izjave mladih ljudskih pevcev, ki so k zboru pristopili letos, in petošolcev osnovne šole Blaž Arnič. Podana sta tudi primer notne transkripcije šestglasne pesmi in odlomek iz članka O nekaterih avtohtonih značilnostih slovenske ljudske vokalne glasbe etnomuzikologa, mag. Roberta Vrčona. Simpatično je predstavljena umetniška pot ljudskih pevcev iz Luč, od nastopov v domačem okolju in drugih krajih po Sloveniji do nastopov na prireditvah v nekdanji Jugoslaviji in po Evropi. Kronološko so prikazani nastopi na Radiu in televiziji Slovenija ter zvočne izdaje. V knjižici je opisana tudi umetniška pot Toneta Mlačnika, citrarja, enega glavnih pevcev z glasom “naprej”, korskega pevca in avtorja 50 napevov. Zgoščenki prinašata izbor pesmi, ki so bile posnete na terenskih snemanjih v Lučah ali v radijskem studiu v letih 1979, 1984, 1991, 1993, 1995 in 1999. Avtorico je pri izboru glasbenih točk vodilo dvoje: pesem kot spremljevalka življenjskega in letnega kroga in način petja. Zgoščenki ponujata 33 pesmi, največ ljubezenskih, vojaških, fantovskih, pripovednih, za veliko noč, pa božične, postne, nabožne, ohcetne ... in nekaj avtorskih, katerih napeve je zložil Tone Mlačnik. Večina pesmi je zapetih v šestglasju, ne vse, navadno tiste z večjim intervalom. Način in tehniko petja lahko poslušalec morda osvoji z večkratnim poslušanjem izdelka, v pomoč pa so mu tudi pesemska besedila. Vse navedeno pa dopolnjuje še raznoliko slikovno gradivo. Ta izdelek bi lahko poimenovali kar mala monografija ljudskega izročila iz Luč ob Savinji.

Avtoričin glavni povod za nastanek dvojne zgoščenke in obsežne knjižice je bil: “Menjava pevskih generacij, žetev enega in prvi koraki novega rodu pevcev iz Luč, želja nadaljevati tradicijo, ohraniti dediščino prednikov in ji vtisniti pečat nove generacije. Najvažneje je, da živijo ta trenutek in niso muzejski relikt, ki govori iz zamrznjenih posnetkov.” V upanju, da bo tako tudi v prihodnje in da pesem na tem koncu ne bo utihnila, je Vidakovičeva - za pomoč pri vzgoji ali kot informacijo - za novo generacijo presnela vse gradivo (na petih avdio kasetah) iz Luč in okoliških vasi, ki ga hrani radijski arhiv za ljudsko glasbo.

Vesna Sever

Viri:

Vesna Sever, intervju s pevci, posnet leta 1997.

Jasna Vidakovič, spremna beseda k zgoščenki.