Misia ali zgodba o fadu

Let najbolj okretnega galeba

Polna gorja, / polna gorja ležem, / in še z več usmiljenja / z več usmiljenja vstajam. / V prsih, / je že v prsih, / ta način, / ta način, kako zelo si te želim. / Brezup / imam za svoj obup / v sebi, / kazen v sebi. / Nočem te, / pravim, da te nočem, / a ponoči, / ponoči sanjam o tebi. / Če pomislim, da bom nekoč morala umreti, / od obupa, ker te ne morem videti, / razgrnem svoj šal, / razgrnem svoj šal po tleh, / razgrnem svoj šal in si pustim zaspati. / Če bi vedela, / če bi vedela, da zaradi smrti / ti bi, / ti bi jokal za menoj … / Za solzo, / za eno samo tvojo solzo / bi rada se ubila.

Amália Rodrigues

Govoriti o Misii seveda pomeni govoriti o fadu, o tradicionalni portugalski pesmi, katere izmuzljivo bistvo ne morejo na kratko opredeliti niti najbolj vneti fadisti. Govoriti o fadu pomeni govoriti tudi o Amálii Rodrigues, ki je sicer že tri leta mrtva, toda v srcih množice oboževalcev je še vedno zapisana kot poosebljenje vsega, kar fado pomeni. Celih šestdeset let je bila ta “edina portugalska ambasadorka”, kot so jo radi imenovali, nesporno prvi glas fada, vendar tudi mnogo več. Kot prava lepotica, kot pevka z izjemnim obsegom glasu, kot igralka in kot odlična pesnica, kar je menda dovolj razvidno iz verzov, prevedenih na začetku, je nenehno burkala domišljijo rojakov - in pravzaprav je še vedno tako.

Toda zdi se, da na izpraznjeni prestol prvega glasu fada zelo resno računa njena mnogo mlajša naslednica Misia. Tako bi vsaj lahko sklepali po zasnovi njene tretje mednarodno izdane plošče Ritual (Erato-Detour/Nika, 2001), na kateri se Misia že takoj na začetku poslavlja od slovite predhodnice s srhljivo lepo pesmijo Šal tišine Mária Claudia:

Poznala si ozko posteljo prodajalk rib, / skledo, poljub, sanje o žetvi, / senco ljubimcev na vogalih, / let najbolj okretnega galeba / k portugalskemu angelu, belemu viharju, / ki je zibal tvojo usodo. Zmolila si rožni venec / in ladje, naložene s poprom, / so zate postale najina zibelka. / Mati v tebi je nežno pela, / trpeča od žgoče grenkobe, / in resje med pinijami je voljno cvetelo / na zemlji, ki je bila njihov grob. / Kakšen šal tišine si nam zapustila, / kakšno čudno življenjsko pot, / glas, ki plamti v senci, trn in steblo / robček vabi ob vsakem mraku.

Kot pravi zgodba, je Mário Claudio dokončano pesem poslal Misii v London prav na dan Amalijine smrti. Uglasbil jo je veliki skladatelj in kitarist Carlos Gonçalves, ki je pred tem pisal predvsem za Amálio (njegova je tudi glasba za pesem Solza), in Misia se je v izvedbi izjemno potrudila. Morda je treba fadistom ob prvem poslušanju verjeti, da je tako, ker v odličnem petju fada nikoli ni bilo prostora za vokalno ali instrumentalno pirotehniko. Toda če pozorno prisluhnete, boste takoj na začetku pesmi slišali siloviti crescendo Misijinega glasu, kot boste slišali, kako neverjetno se besedilo prilega melodiji. Slišali boste tudi Gonçalvesovo izjemno igranje na portugalsko kitaro, zaščitni znak zelo stare umetnosti izvajanja fada, ki se zanaša predvsem na neomajno tradicijo.

Tradicijo, ki je daljša od sto petdeset let. Prvi zapisi o sporni in opolzki glasbeni obliki, katere ime v dobesednem prevodu pomeni usoda (čeprav je njen pomen mnogo širši in zapletenejši), segajo v leto 1829. Menda je nesporno, da je nastala v Lizboni, nekoč bogati in veličastni kolonialni prestolnici, ki jo je takrat že začela prekrivati patina časa in pozabe.

Pravzaprav je mogoče potegniti marsikatero vzporednico med fadom in glasbenimi tradicijami z drugih koncev sveta, kot so izvorni tango, blues in grška rebetika. Fado zlasti z zadnjima dvema povezuje enaka tematika – surova življenjska resničnost -, pa tudi podobna spremljava pretežno strunskih glasbil. V fadu sta to že omenjena portugalska kitara s petimi ali šestimi pari kovinskih strun in značilnim cingljajočim zvokom, pri igranju na katero pogosto uporabljajo glissando, in viola, kar je pravzaprav nekoliko zavajajoče ime za navadno oziroma špansko šeststrunko z najlonskimi strunami, ki skrbi za ritem. Ti dve kitari v večini primerov dopolnjuje še akustični kontrabas.

Tudi pri nastanku fada je bistveni element prispevala afriška glasba, ki so jo v Lizbono zanesli prebivalci nekdanjih kolonij ali potomci afriških sužnjev. Na začetku 19. stoletja je bilo Afričanov in mešancev že toliko, da so predstavljali pomemben del populacije četrti Alfama. Njihova plesa fofa in lundum, ki sta bila menda po tedanjih merilih izjemno opolzka, sta pravzaprav glasbena predhodnika fada, tako kot je bogata portugalska tradicija poezije, rimane ljudske pesmi in balade vplivala na besedila. Prva legendarna zvezda fada je bila Maria Severa, ki je sredi tridesetih let 19. stoletja povzročila javni škandal, ker se je vanjo nesmrtno zaljubil grof de Vimioso. Prav ta škandal in vsesplošno javno zgražanje pa sta fadu tudi zagotovila prepoznavnost in obstoj, čeprav se je resnično razcvetel šele v prvih desetletjih prejšnjega stoletja, ko so nastali tudi prvi zvočni zapisi. Še bolj pa seveda s prvim javnim nastopom Amálie Rodrigues leta 1939, ki je nato v dolgi karieri fado dokončno definirala in kristalizirala.

Fado je v dostojanstveno izraženem brezdanjem hrepenenju po ljubljeni osebi, rojstnem kraju, domovini ali pa preprosto po neizživetem spominu pravi otrok razčustvovane romanske duše, toliko bolj tiste z njenega samotnega skrajnega roba, ki se končuje ob brezkončnem, nedoumljivem oceanu. Fado govori o gotovosti, ki jo je porodilo spoznanje, da je vsaka človekova želja, načrt vedno v nevarnosti, da ga uničijo sile, ki so zunaj njegovega nadzora. Fado je torej “mnogo več kot pesem opolnoči, ko so luči pridušene, je spontana poezija človeškega srca, ki jo deliš z občinstvom, ki čuti in razume”, kot je v vodniku po Portugalski leta 1931 slikovito napisal Lawton McCawl.

Fado menda vedno najde portugalsko dušo, kjerkoli že je, in se hrani z njenim saudadom, z njenim hrepenenjem. Kot pravi zgodba, je bilo tako tudi z Misio, ki je po materi Katalonka in se je pri dvajsetih preselila v Barcelono. Fado jo je našel in jo poklical domov v Porto, da bi pela. Bilo je na začetku devetdesetih let in Misia je na Portugalskem izdala štiri albume, na katerih je še iskala izraz in včasih s (pre)drznimi inovacijami jezila prave fadiste.

Misijina mednarodna kariera se je začela, ko je leta 1997 podpisala pogodbo s francosko založbo Erato-Detour in zanjo naslednje leto izdala ploščo Garras dos sentidos (Kremplji srca). To je sijajen izdelek, na katerem producenta Ricardo J. Dias in Misia nista prav ničesar prepustila naključju. Že osnovna ideja je veliko obetala, kajti Misia se je odločila, da bo k sodelovanju povabila nekatere najbolj slovite portugalske mojstre besede - in zares so se odzvali. Taki, kot so Nobelov nagrajenec José Saramago, pa Antonio Lobo Artunes ter pisateljici Agustina Bessa-Luís in Lídia Jorge. Napisali so nove pesmi, ki jih Misia po stari fadistični tradiciji poje na znane melodije, naj bodo avtorske ali tradicionalne. Toda pretresljiva izpovedna pesem in lepa melodija za pravi fado nista dovolj. Največjo odgovornost nosi pevec, ki mora poskrbeti, da se vse to zlije v izpoved, ki poslušalca pretrese. Zdi se, da je Misii to na plošči Garras dos sentidos sijajno uspelo, čeprav si je aranžer Dias v instrumentalni spremljavi privoščil več s tradicijo sprtih inovacij. Ponekod je za zvočni učinek uporabil diskretno harmoniko, drugje violino, klavir ali pa kar cel godalni kvartet, čeprav je vseskozi v ospredju portugalska kitara. Sijajna besedila, ki sledijo tradiciji fada, vendar vanjo vnašajo nekaj sodobnejšega občutja, pretanjena pevska interpretacija in zadržana, čeprav obenem skoraj razkošna spremljava so odlike plošče, ki spada med najlepše, kar sem jih slišal v zadnjih letih. Ne vem sicer, kaj o njej mislijo Portugalci, vsekakor pa jo je izjemno dobro sprejela vsa Evropa: Misia je postala zvezda, ki nenehno nastopa po vsem svetu.

Morda je prav odličen odmev v tujini botroval odločitvi, da bo naslednja plošča Paixões Diagonais (Diagonalne strasti, Erato-Detour/Nika, 2000) še manj tradicionalna in s stališča fada skoraj revolucionarna. Tematika poezije so sicer še vedno neuslišana ljubezen, samota, odsotnost in nekaj malega radosti, zato pa je izvedba precej drugačna in vzdušje kljub nekaterim klasičnim fadom skoraj razposajeno. K temu pripomore še večja pestrost glasbil, ki jih je uporabil producent in aranžer Ricardo Dias, med drugim trobila, čeprav je portugalska kitara, ki jo igrajo kar trije slogovno zelo različni virtuozi, še vedno v ospredju. Kot je tudi sijajna klasična pianistka Maria João Pires v prelepi klavirski različici naslovne pesmi albuma. Čeprav plošča Paixões Diagonais sama po sebi sploh ni slaba, ne dosega odlične predhodnice, ker gre po mojem mnenju do cilja preveč “diagonalno”. Vendar to še ne pomeni, da na njej ni izjemnih trenutkov.

Lani je sledilo tretje nadaljevanje Misijinega razumevanja fada. Tokrat najbolj tradicionalno doslej, narejeno izključno ob spremljavi kitar in pod umetniškim vodstvom slovitega kitarista Carlosa Gonçalvesa. Edina izjema je sklepna pesem Živeti brez mene, ki jo je tudi napisala Amália Rodrigues, vendar je ni nikoli izvajala.

Ah življenje, ki traja, / in teče brez mene. / Naj pojem, / kot jokam, / med haloge stopam, / razširjam roke. / Med peščinami so ostale moje stopinje / in trakovi so mi padli z las. / V srcu mi ostaja utrujenost, / izgubila sem objeme / v samoti. / Povedali so mi za zvezde, / in hotela sem imeti vse, / povedali so mi za nebo, / in moje je bilo, / povedali so mi za ljubezen, / poznam bolečino, / povedali so mi za brata, / pa je bila izdaja. / Povedali so mi za luno, / in spala sem na ulici. / Povedali so mi za Boga, / ah, moji grehi. / Punčka, punčka, / pomladni cvet, / ki ti je dala usodo, / ko je že bila tvoja. / Moje srce / na dlani, / pustite ga, / padlo je na tla, / padlo je na tla, / pustite ga. / Ker brez srca / ne moreš živeti.

Amália Rodrigues

Misia namreč pesem poje ob spremljavi klavirja, kot je menda vsaj na vajah za koncerte počela tudi Amália. Plošča, ki jo do roba polni saudade, kot ni doslej še nobene Misijine, nosi zelo posrečen naslov, kajti fado in njegova fatalistična filozofija sta zagotovo polna ritualov, kot sta tudi polna grenkih življenjskih spoznanj, na katerih nastajata. Zdi se, da je Misia z Ritualom postala zrela pevka fada, morebiti celo vredna slovite predhodnice, katere prisotnost na plošči je tokrat ritualizirala vsaj petkrat. Poje dve pesmi, ki jih je napisala Amália (prisluhnite izbrušeni in od čustev kipeči izvedbi Lagrime, enega vrhuncev plošče) ter uporabi melodiji fada Mayer za pesem Mistério Lunar in fada Magala za pesem Duas luas, ki ju je pela Amália.

Danes komaj kdaj še naletimo na tako mikavno in prepričljivo vokalno izvedbo, ki obenem prinaša tudi zelo univerzalno človeško sporočilo, kot ga ponuja Misijina plošča Ritual. Prav tako, kot le redko kaj takega slišimo na odru. 13. maja nas v Cankarjevem domu torej čakata kar dve mikavni premieri: poslušali bomo Misio in fado. Treba se je samo odločiti.

Ne da bi vedeli, ljubimo in izgubljamo. / Je to, kar ljubimo, vredno bolečine / ali pa je ljubezen samo učenje, / da je izgubljanje oblika ljubezni? / Umremo za smrt, ki nas pokonča, / živimo in skušamo spet vstati / in učimo se od rok, ki se razklenejo. / Da vztrajati še ne pomeni ostati, / kar vemo že, ko poskusimo. / Da ne znamo drugega kot poskušati, / da vemo, kadar preziramo, / se le odrekamo / med mnogimi poskusi in skušnjavami, / slepi od luči in polni strahu. / Preostaja nam samo še odločitev: / hitra smrt ali dolga ljubezen.

Manuel de Freitas

Jure Potokar

Viri:

- The Rough Guide: World Music (Rough Guide, 1994)

- spremne besede k navedenim ploščam

- http://www.geocities.com/cecskater1/

- http://lisboa.kpnqwest.pt/i/ficha/ficha.html

Izbrana diskografija:

Različni: The Story of Fado (Hemisphere, 1997)

Amália Rodrigues: The First Recordings (EMP, 1997)

Amália Rodrigues: O melhor de Amália (EMI Portugal, 1995, 2CD)

Luísa Basto: Fado (Movieplay, 1997)

Misia: Garras dos sentidos (Erato-Detour/Nika, 1998)

Misia: Paixões diagonais (Erato-Detour/Nika, 2000)

Misia: Ritual (Erato-Detour/Nika, 2001)