Richard Galliano, Michel Portal

Duetna godba

Tri leta zapored smo na enem od vidnejših evropskih jazzovskih festivalov sledili snovanjem dveh zagotovo pomembnejših francoskih glasbenikov, ki sta s svojimi obzorji preširoka za omejeno oznako jazzovskih godb: harmonikarju Richardu Gallianoju in pihalcu Michelu Portalu.

Začela sta z duom, ki ga je ustoličila plošča Blow Up, nadaljevala pa naslednji leti vsak po svoje, Portal s triom in Galliano s skupino New York Tango. Rečem lahko, da s skupinama nista uspela prekositi skupnega odličnega nastopa v duu, zato je toliko prijetneje, da ju lahko prav duu, zasedbi, ki še ni skupina, a je že hkrati mnogo več kot le dva solista, srečamo tudi na jazzovskem abonmaju Cankarjevega doma 11. maja 2002. Res je plošča, ki ju je ustoličila, nastala že pred dobrimi šestimi leti - v živahnih časih parajazzovskih godb je to dolga doba, zato napovedovati njun koncert na podlagi tistih posnetkov ni hvaležno delo. Kot vsak iščoč godbenik sta tudi onadva v vmesnem času naredila opazne korake, zato bo ljubljanski koncert tistim, ki ju že poznajo, dobrodošla priložnost za preverjanje njunih zdajšnjih snovanj, tistim manj seznanjenim, zato toliko radovednejšim, pa se obeta stik z dokaj redko kombinacijo glasbil, ki te ne more pustiti hladnega. Verjemita, ta trditev je preverjena.

Pa vendar kombinacija harmonike, kakršnekoli že, in pihal, predvsem saksofonov in klarinetov, ni tako redka, kot se najprej zdi. Podobne pojavne godbene oblike poznamo iz duov Gianluigija Trovesija in Giannija Coscie, pa redko slišanih, zato toliko vrednejših bratenj Louisa Sclavisa z Dinom Saluzzijem ter občasnih duov Astorja Piazzolle z različnimi saksofonisti svojih skupin. Torej vsaj po pojavni obliki ta duo ni takšna redkost. Je pa zagotovo njegova posebnost v godbi, ki jo izvaja, saj se od tanga, ki ga prav po zaslugi Piazzolle in njegovega tanga nueva vsi povezujejo z bandoneonom, to argentinsko različico harmonike, neredko obrneta k evropskim, še posebej sredozemskim glasbenim koreninam, v katerih ima harmonika precej opazno vlogo. Vzrok za ta evropski odklon gre iskati v prehojenih glasbenih poteh Portala in Gallianoja, ki so usodno povezane z evropskimi godbami, čeprav so se ves čas odvijale vzporedno z jazzovsko genezo.

Michel Portal je še en Bask, ki je usodno sooblikoval francosko glasbeno dogajanje, saj se je iz rodnega Bayonna že v začetku šestdesetih let preselil v Pariz, kjer se je v klasičnem študiju dodobra spoznal z etablirano klasiko Mozarta, Brahmsa in Schumanna, katerih kompetenten, a redek interpret je še dandanes. Kaj hitro ga je pritegnila sodobnejša komponirana glasba, v ta čas sodi sodelovanje v Ensembles Musique Vivante, kjer so preigravali Karlheinza Stockhausna, Luciana Beria, Vinka Globokarja in Pierra Bouleza. Prišlo je uporniško leto 1968, že pred njim pa nastanek bogate ameriške jazzovske diaspore na pariških glasbenih odrih, ki je z jazzovsko govorico pregnetla marsikaterega do takrat jazzu manj naklonjenega muzikanta. Portalu se je to zgodilo z bobnarjem Sunnyjem Murrayem, ki so mu sledila premnoga jazzovska imena, od Jacka DeJohnetta, Johna Surmana do Joachima Kuhna, Henrieja Texierja in Mina Cineluja. Tako je Portal ves čas bil dvojno glasbeni bitko – hkrati zavezan sodobni komponirani tradiciji, ki je kulminirala v pariškem Ircamu, kot tudi evropskemu pogledu na jazz, ne pozabimo pa niti opazne folklorne note, ki pri Baskih prav zaradi njihove številčne majhnosti nikakor ne more biti neizpeta v nobenem od baskovskih glasbenikov. A če smo pozornejši, ugotovimo, da je v Portalovih godbah moč odkriti mehko prehajanje med temi sicer različno zvenečimi oblikami tudi znotraj skladbe. Ob poplavi vsakršnih eklekticizmov tega časa samo to pač ne more biti zadostno zagotovilo za kvaliteto. In res – kljub omenjenemu eklekticizmu je imel Portal glasbo vseskozi resnično rad, to se sliši iz mnogih humornih, pa tudi liričnih, nežnih, nikoli predvidljivih diskurzov na njegovih diskografskih izdelkih. Kljub šestdesetim letom je glasba zanj še zmeraj enako magična in čarobna, da se je moč ob njej čuditi, radostiti in uživati kot v zgodnji mladosti – to bomo lahko zagotovo občutili tudi na ljubljanskem koncertu.

Tudi v Cannesu rojeni Richard Galliano je do odkritja Clifforda Browna veselo pihal v pozavno in se koval v etablirani harmoniji in kontrapunktu. Galliano, po očetu Italijan, je spremenil pogled na glasbo in se odločil za harmoniko, ki pa jo je sprva hotel kopirati po Piazzollovem slogu. A ko se je z velikim magom tanga nueva tudi spoprijateljil, je na njegovo prigovarjanje raje obrnil pozornost od tanga k lastnim, francosko-italijanskim koreninam in začel raziskovati musette. Ta na evropskih sredozemskih plesnih motivih in ciganskem zanosu temelječa glasba, ki si sposoja navdih v argentinskem tangu in v evropskih valčkih in šlagerjih, ta grenko sladka evropska glasbena samoironija je dobila polet v veliki meri prav zaradi harmonike Richarda Gallianoja, ki je spremljal mnoge pevce musette, bolj znana sta zagotovo Jacques Brel in Claude Nougaro. V musette je vključil elemente jazza, predvsem swingovski drnec, baladne vložke, ki spominjajo na Billa Evansa, ostrejše freejevske postope v slogu Parkerja in Coltrana, vse pa je prežel z liričnim zanosom, tako znanim iz francoske klasične glasbe (Claude Debussy, Maurice Ravel), ter seveda z zabavljaškim duhom francoskega kavarništva. Tako je nastala “new musette”, katere oče je. Njegova odprtost za jazz seveda ni ostala neopažena, saj je cenjen glasbenik, ki si ga podajajo Jan Garbarek, Enrico Rava, Ron Carter, Martial Solal, Miroslav Vitous, Joe Zawinul in Charlie Haden.

Duetna godba Michela Portala in Richarda Gallianoja je torej eklektični cvetober sredozemske plesne godbe, francoskega kavarniškega valčka, ciganske radoživosti, swingovskega drnca, romanske lirike, sodobnih disonanc. Še kaj bi se našlo, bomo verjetno rekli po ljubljanskem koncertu, saj si bosta gotovo izmislila kaj novega. Oba sta pač stara mačka, a še zmeraj dovolj radoživa, da nikakor ne zapadeta v predvidljivost. Kaj pa nam bodo Portalovi klarineti in sopranski saksofon ter Gallianojeve harmonike prinesle novega, bo jasno prav kmalu. Če je prinesla plošča Blow Up (Dreyfus Jazz, 1997) precej naštudiran repertoar, ki je dovoljeval le Portalove ekskurzije v neznano, Gallianoja pa prikoval v podrejeno vlogo barvanja podlag in gradnje osnovne mreže, v katero je Portal zatikal solistične cvetke, so njuni koncerti mnogo bolj uravnoteženi, saj se tudi Galliano poda na trhlo pot modernističnih iskanj. To pa je čar skupne koncertne igre, ki ga še tako verna plošča ne more ponoviti. Zato le vkup, le vkup slovenska gmajna.

Rok Jurič