Letnik: 2002 | Številka: 4 | Avtor/ica: Tadej Sadar

Pihalni kvintet Svetovnega orkestra GM

Z vseh vetrov

Marca je v Sloveniji gostoval Pihalni kvintet Svetovnega orkestra Glasbene mladine, pet mladih glasbenikov, ki so se spoznali kot prvi pihalci tega mednarodnega orkestra in se leta 1999 odločili, da bodo občasno skupaj muzicirali. Tokrat so se zbrali v Ljubljani, kjer so nekaj dni pripravljali celovečerni spored; z njim so nastopili v Ljubljani in v Mariboru, pripravili so tudi dvodnevni tečaj in krajši koncert na Glasbeni šoli v Krškem ter z javno generalko osrečili ljubitelje glasbe v Zidanem mostu. Še posebej jih je razveselila priložnost, da so lahko obiskali našega skladatelja Uroša Kreka na domu in mu zaigrali njegovo skladbo, ki so jo naštudirali za večerne koncerte. Pogovor je nastal na Radiu Ognjišče v času kvintetovih vaj pred koncerti.

Prav nenavadno je, da gostimo tako majhno skupino, njeni člani pa prihajajo skoraj z vsega sveta. Kako premagujete te velike daljave, kdaj sploh skupaj vadite?

Stefanie: Zadeli ste bistvo, to je res ena naših največjih težav. Ponavadi se zberemo enkrat ali dvakrat na leto in vadimo skupaj en teden. Zbrati moramo denar za letalo in za prenočišče, ko nekje gostujemo. Ponavadi nam pri tem pomaga Glasbena mladina, ki pomaga tudi pri organizaciji koncertov. Včasih se dobimo v Berlinu, kjer za nas poskrbi tamkajšnja organizacija Glasbene mladine, ki nam omogoči bivanje, tako da se lahko posvetimo skupnim vajam. Tako je zdaj, ko smo tukaj, in tako je bilo lani poleti, ko smo gostovali na Irskem. Tokrat se zanašamo tudi na Boštjana, ki nas vodi okoli.

Zanima me, kakšno je glasbeno življenje v vaših državah. Ali so koncertne dvorane polne, ko izvajajo klasično glasbo? Kakšen je način glasbene izobrazbe pri vas?

Peter: Pri nas na Irskem ni daljše tradicije, ko govorimo o klasični glasbi. V ospredju je Irska tradicionalna glasba. Dolgo časa tudi ni bilo koncertov klasične glasbe, razen v glavnem mestu, v Dublinu. Toda zdaj je drugače. Vedno več je koncertov in tudi vedno bolje so obiskani. Vedno več je tudi skladateljev, ki v to zvrst zelo uspešno vnašajo tradicionalne elemente. Težava pa je v tem, da Dublin nima konservatorija. Res potrebujemo več izboljšav na področju glasbene izobrazbe. V Sloveniji imate dober sistem, morda bi se lahko kaj naučili iz tega.

Rekli ste, da pri vas dolgo časa ni bilo klasične glasbe. Kako dolgo?

Peter: To je bolj zapleteno, ne bi rad govoril preveč o politiki. Angleži so na Irskem živeli 500 let, v tem času je bila irska glasba zapostavljena. Klasična glasba je bila glasba vladajočega dela, torej Angležev. Od tod težave. Toda zdaj je vse to mimo.

Erik: Pri nas v Južni Afriki je precej drugače. Pri nas je klasična glasba prisotna že dolgo prav zaradi vpliva Britancev. S spremembo oblasti leta 1994 se je to sicer delno spremenilo, ker je glasba, ki je bila zaradi apartheida zapostavljena, spet dobila priložnost. Vladna podpora nekaterim opernim hišam in orkestrom se je zato preusmerila k etničnim skupinam. Zaradi tega je veliko dobrih orkestrov razpadlo ali pa so postali manjši, komorni orkestri, ki so bolj prilagodljivi, to najdemo pravzaprav povsod v svetu klasične glasbe. Kar pa se tiče glasbenih šol, je pri nas v Južni Afriki prav nasprotno kot na Irskem. Imamo veliko glasbenih šol, tudi veliko dobrih učiteljev, toda na žalost veliko dobrega kadra odhaja iz države. Tudi sam sem pri osemnajstih letih odšel v Združene države in zdaj tam študiram. Čeprav nekateri pravijo, da klasična glasba umira, je število orkestrov tam vedno večje, tudi obisk koncertov je vedno boljši in prihodnost je svetla, čeprav pravijo ljudje drugače.

Rekli ste, da so glasbene šole pri vas zelo dobre. Ali je sam sistem poučevanja drugačen kot drugod po svetu?

Erik: Razlika je v tem, da pri nas s poukom začnemo že zgodaj v osnovni šoli. Že trinajstletni imajo 2 uri glasbene zgodovine in 2 uri nareka na teden, tako da se s tem srečajo res zelo mladi. V Južni Afriki prevladuje evropski način, ker smo bili tako blizu tej kulturi. V Združenih državah pa glasbe v osnovnih šolah praktično ni, za tovrsten pouk morajo obiskovati posebne glasbene šole.

Myriam: V Kanadi je približno tako kot v Ameriki. Če se želiš glasbeno izobraževati, moraš v posebno glasbeno šolo. Sama sem imela srečo, ker sem tako šolo lahko obiskovala. Živeti kot glasbenik v Kanadi je kar težko, saj obstaja le nekaj sicer odličnih orkestrov, na primer v Montrealu, Vancouvru in Quebecu, toda razen teh ni veliko drugih možnosti, kakršne so na primer v Nemčiji. Tam je velik orkester skoraj v vsakem mestu, tako je veliko več možnosti za glasbenike. Zato mnogo kanadskih glasbenikov odhaja v ZDA ali v Evropo. Sama bi se rada vrnila v Quebec, a najprej bi morala najti prosto mesto.

Stefanie: V Nemčiji je, če primerjam z drugimi, pravi raj. Sicer res drži, da ima vsako večje mesto orkester, toda nima občinstva, kaj šele dovolj denarja za obstoj. Kljub temu obstaja šest fantastičnih orkestrov v enem samem mestu, Berlinu, in ti imajo občinstvo. Toda so stvari, ki bi se jih lahko učili od Američanov, se mi zdi. Ne moremo v nedogled pričakovati, da bo država plačevala orkestre in bodo poslušalci kar od nekod prihajali na koncerte. Moramo poskrbeti za izobraževalni sistem. Obiskovalci koncertov so vse starejši in moramo narediti nekaj, kar bo na koncerte privabilo tudi mlajšo generacijo. Nekateri orkestri so to storili že zelo uspešno in od njih bi se lahko drugi kaj naučili. V Berlinu, kjer živim, je obisk koncertov kar dober, imamo pa včasih v treh opernih hišah hkrati opero La Boheme, to je smešno in te predstave gotovo niso razprodane. Mislim, da bi morali delati skupaj in za mlajšo generacijo, to bi bil napredek.

Erik: Veste, vedno me preseneti, da v mestih, kot je Berlin, kjer imajo več orkestrov, ti orkestri tekmujejo drug proti drugemu namesto drug z drugim. Tako kot v tem primeru, ko imate na odru treh oper isto delo. Več kot očitno je, da se direktorji teh oper premalokrat dobijo - ali pa sploh ne, da bi uskladili termine.

Srečali ste se, ko ste igrali skupaj v Svetovnem orkestru Glasbene mladine. Zaradi česa pa ste ostali skupaj?

Erik: Zaradi elektronske pošte. Ker smo si dopisovali in se šalili po elektronski pošti. Peter nas je povabil na Irsko, kjer smo nastopili tudi na tamkajšnjem festivalu. Ta nastop je tudi naš uradni začetek. Potem ko nas je pripeljala skupaj usodna sreča ...

Stephanie: ... in Glasbena mladina.

Erik: No, nekateri jo imenujejo tudi Glasbena mladina, sam ji rečem usodna sreča. Kmalu smo videli, da se ujemamo, postali smo tudi zelo dobri prijatelji in nas je tudi to začelo povezovati. Ne samo, da radi skupaj igramo, radi gremo tudi skupaj na kosilo ali kaj popit. Torej, želeli smo skupaj muzicirati in se družiti, kolikor se je pač dalo.

Ali ta raznolikost dežel, iz katerih prihajate, in raznolikost temperamentov vpliva na glasbo, ki jo izvajate?

Peter: Pravzaprav je neverjetno, da tako z lahkoto skupaj igramo. Čeprav je obrabljena fraza, je svet res majhen. V resnici prihajamo s treh različnih celin, pa nimamo težav s skupnim muziciranjem.

Stephanie: Zanimivo je tudi, da smo vsi študirali v državah, ki niso naša domovina. Torej smo vsi presegli to, da je samo en način igranja pravi, seveda tisti, ki so nas ga naučili doma. Vsi se strinjamo, da je to prav neumna zamisel in jemljemo drug drugega kot posameznika, ki črpa iz okolja, ki je vplival nanj. Seveda včasih kdo kaj pripomni, na primer, zakaj je tvoj a tako nizek ali kaj podobnega ...

Erik: Ampak v resnici je visok! (smeh)

Stephanie: Da, tako se potem pošalimo, ampak še nikoli ni prišlo do težav, ki jih ne bi premagali.

Erik: Ko sva s Petrom čakala zunaj na ta intervju in opazovala hiše, sva ugotavljala, kako zanimive so razlike. Kako so grajene tukaj, kako na primer v Ameriki. Dobro je opazovati in ugotavljati, zakaj nekaj delate drugače kot drugi. Potem marsikaj lažje razumete. Lahko na primer igrate na določen način, ker ubogate učitelja in tako naredite zato, da niste v težavah. Lahko pa se vprašate, zakaj to delam tako in tako, in to je zanimivo.

Kateri glasbeni slog vam je najbolj pri srcu in kateri se vam zdi najboljši za pihalni kvintet?

Stephanie: Kar se tiče glasbe za pihalne kvintete, nimamo veliko izbire, ker tovrstnih skladb ni na pretek. Še najboljša je glasba, ki jo pišejo skladatelji danes. Fantastičen je na primer Hindemithov Kvintet ali pa Bagatele skladatelja Ligetija. Razmišljamo o tem, da bi razširili repertoar bolj v klasiko in barok, ker Peter veliko dela na tem področju.

Peter: Študiram v Baslu, kjer je velik center za staro glasbo. Dobro je, da je blizu tudi podoben center za sodobno glasbo, med seboj sta povezana, to se mi zdi dandanašnji zelo pomembno. Nekateri so prepričani, da se stara glasba lahko igra samo na en način, to je zelo ozko gledanje. Pri izvajanju sodobne glasbe lahko veliko pridobimo, če se poglobimo v stare skladatelje in v njihova dela za ta ali oni instrument. Kar se tiče pihalnega kvinteta pa tole. Kar težko je igrati skupaj, ker glasbila ne spadajo skupaj. Vsaj ne tako, kot na primer godala. Morda je povezava še med fagotom in oboo, ker sta iz iste družine pihal in so v preteklosti, v baroku, veliko pisali zanju. Takrat sta bila klarinet in flavta povsem v ozadju, v romanticizmu pa se je popolnoma obrnilo. Šele zdaj se je zadeva uravnovesila.

Kdaj so skladatelji pravzaprav začeli pisati za pihalni kvintet?

Peter: Začelo se je nekako z Beethovnom. Mislim, da je bil prvi Anton Reike, ki je tako postal oče pihalnega kvinteta. Potem so še Danzi, Gambini. Nihče pravzaprav posebej znan. Tiste prave stvari, resnično dobre skladbe, so bile napisane šele kasneje. Hindemith, Ligeti, Nielsen, to je res dobra glasba.

Erik: Po svoje je zanimivo izbirati program za koncert, ker želiš izbrati nekaj, česar poslušalci še niso slišali, in to nekaj dobrega. To ni lahko, zato je prav iskanje česa novega zanimivo. Ljudje radi poslušajo novosti, in tudi če niso najbolj posrečene, jih je zanimivo poslušati, če so zaigrane s srcem.

Stephanie: Mislim, da je Boštjan zelo dobro opravil svoje delo, ko je izbral program za koncert tu v Ljubljani. Izbral je dva francoska skladatelja, Damasea in Taffanela, katerih glasba je izredno zanimiva in dovolj neznana.

Erik: V programu je tudi skladba slovenskega skladatelja Uroša Kreka. Že ko smo vadili, smo v njej zelo uživali. Zelo sem vesel, da se bomo s skladateljem tudi srečali. Krasno se je srečati s skladateljem in ga vprašati, kaj stoji za vsem tem, kaj je hotel povedati.

Kakšna se vam zdi sodobna glasba?

Peter: Lahko je lepa ali pa tudi grozna. Po mojih izkušnjah med tridesetimi skladbami ponavadi najdete samo tri, ki so kvalitetne. Veliko slabih morate pregledati, preden najdete nekaj lepega, pa vendar lahko najdete.

Erik: Ampak prav tako je bilo v času Bacha ali Mozarta. Veliko skladateljev zdaj sploh ne poznamo. S podobnim so se glasbeniki srečevali tudi takrat. To je tisto, kar sem hotel povedati že prej in kar moramo glasbeniki početi. Preskušati mnogo skladb in imeti možnost uvida, kaj je slabo, in potem najti dobro skladbo, ki je bila mogoče pozabljena.

Tadej Sadar