Domače dvorišče

Sensibile

Mladi glasbeniki že v času šolanja spoznajo komorno igro, a redke skupine ostanejo skupaj dalj časa. Flavtistka Eva Slana in harfistka Urška Križnik, ki te dni nastopata po Sloveniji v ciklu GM oder, sta začeli s skupno igro šele pri dvajsetih, čeprav se poznata še z mariborske srednje glasbene šole, a vse kaže, da se ne bosta zlahka razšli. Ko je Eva leta 1998 za nagrado na državnem tekmovanju dobila nastop v Festivalovem ciklu Mladi virtuozi, ji je prišlo na misel, da bi bilo v duu lepše. Spomnila se je Urške in jo povabila k sodelovanju. Tako dobro sta se ujeli, da imata za seboj že celo vrsto nastopov, duo pa občasno celo razširita v kvartet.

Kdo vama je dal to lepo ime, sta si ga izmislili sami?

Urška: Ne, predlagal nama ga je najin mentor za komorno igro, profesor Tomaž Lorenz. Všeč nama je bilo in nisva se mu hoteli odreči niti v razširjenem sestavu.

Kako pa je sploh prišlo do kvarteta z istim imenom?

Urška: Enkrat smo bili na kavi in je flavtist Marko Zupan predlagal, da bi kaj skupaj naredili, in smo rekli super. Potem smo ugotovili, da bi bilo fino, če bi bil spodaj še bas. Našli smo čelista Gregorja Feleta. Težava je bila z imenom ansambla, a sva vztrajali pri svojem.

Zakaj naj bi bilo ime problematično?

Eva: Oh, koliko smo o tem debatirali. Onadva nista hotela biti Sensibile, češ da za fante to ime - občuteno - ni primerno. Ne vem, morda ju je bilo sram.

Urška: Tudi nekateri prijatelji so se smejali imenu. Midve pa sva rekli, če je profesor našel to ime za naju, bova to. Je že tako usojeno.

Eva: Nato je nekoč, ko je Urška pokala šale in sva se prav glasno smejali, Marko izjavil, da sta onadva pravzaprav bolj sensibile kot midve!

Koliko pa najdete skladb za tak sestav?

Urška: Lahko igramo barok, kjer čembalo nadomestimo s harfo, predvsem pa novo glasbo. Prosimo tudi mlade skladatelje, da nam kaj napišejo. Črt Sojar Voglar nam je na primer napisal Utrinke, zelo lepo skladbo, ki smo jo igrali tudi na tekmovanju komornih skupin v Kopru, kjer smo dobili tretjo nagrado. Študentka Akademije za glasbo Nina Šenk je za nas pravkar napisala Lirično fantazijo. Igrali smo veliko božičnih koncertov po Sloveniji, in sicer nam je Črt napisal priredbe božičnih pesmi, zelo smo uživali. Božič je tako ali tako prijetno obdobje in glasba na teh glasbilih je v cerkvah ustvarila lepo ozračje.

Si pred harfo igrala klavir?

Urška: Na srednji šoli sem bila glasbeni teoretik, kjer je bil klavir obvezen, in tako sem študirala pri profesorju Janku Šetincu, pozneje pa pri profesorici Mlakarjevi, tako kot Eva. Harfa mi je bila vedno všeč in zelo sem si jo želela igrati. Profesor Šetinc je to vedel, in ko je odšel z mariborske glasbene šole v Velenje, mi je tam našel profesorja. Takrat sem bila v tretjem letniku srednje šole. Profesorja Bernatoviča sem poklicala, in ko sem šla k njemu na pogovor, sem začela s poukom še isti dan. Rekel je, naj se kar namestim za harfo, da vidiva, kako bi mi ta instrument ležal, koliko poznam note. Note mi seveda niso delale problemov in začela sem s polno paro. Državno tekmovanje za harfiste je bilo že čez eno leto, tako da je bila seveda kriza, ker je bil program zelo zahteven za mojo kategorijo. Ni šlo najbolje, ampak šlo je.

Kljub vsemu je marsikaj lažje, če že obvladaš eno glasbilo.

Urška: To že, vendar je problem vaditi oba instrumenta, ker se tehniki igranja močno razlikujeta. Če sem šla takoj za klavirsko uro na harfo, sem morala narediti veliko tehničnih vaj, da so se prsti privadili na drugo tehniko.

Kako pa se v začetku spopadeš s pedali?

Urša: Sploh ni težko, ko se zaveš, da je to pač igranje harfe. Pravijo, da poslušalec ne sme občutiti, da obstajajo pedali. To so tista kritična mesta pri harfi, ko pedali zaškripajo in ritem zaostaja, ker se spopadaš z njimi. Podobno je pri organistih. Tudi pogled na note je čisto drugačen kot pri klavirju. Ko zdaj poskušam kaj zaigrati na klavir, me zmoti, ker pozabim na predznake in bi jih kar z nogami prestavila.

Tebi, Eva, je pri tem laže. S čim si začela najprej, s klavirjem ali s flavto?

Eva: Najprej sem na nižji glasbeni šoli plesala balet in tam je bilo obvezno treba igrati neko glasbilo. Želela sem si igrati klavir, a so mi dali kljunasto flavto. Pozneje mi je oče uredil, da so me sprejeli na klavir, čeprav sem bila nekoliko prestara; delala sem po več letnikov skupaj. Ko sem končala s kljunasto flavto, pa so mi rekli, naj vendar ob klavirju vzamem še kakšno pihalo. Odločila sem se, da se lotim flavte. Profesorica Violeta Ozvatič me v začetku ni čisto resno jemala, ampak flavta se me je kar prijela. Pozneje me je profesorica ves čas zelo spodbujala, tako da sem šla pravzaprav zaradi nje na akademijo.

Torej ni nujno, da se instrumenta začneš učiti čisto majhen.

Urška: Pomembno je zaradi tehnike. Če zelo kmalu začneš, napreduješ od lažjih etud proti težjim. Sama sem šla po letu učenja harfe že na srednjo stopnjo, zato mi je ves program nižje stopnje manjkal, tako da še danes včasih preigravam tiste etude z nižje šole in ugotavljam, da mi kakšni tehnični prijemi ne gredo tako, kot bi bilo treba. Muzikalno lahko bolje odigraš, ko si zrelejši, a tehnično ti vendarle kaj manjka.

Gotovo vpliva tudi predispozicija za določeno glasbilo. Med klavirjem in flavto je prav tako velika razlika. Eva, kaj je šlo tebi laže?

Eva: Morda je marsikaj odvisno tudi od profesorja. Profesorica flavte me je znala tako motivirati, da sem rada hodila na ure, da sem uživala. Pri klavirju sem sicer vedela, da bi se dalo bolje, a sem potrebovala več spodbude in nisem imela tako uspešnih nastopov. Pri klavirju je treba paziti na izredno veliko reči, od tehničnega obvladanja vsake roke posebej, tonskih barv do pedala, tako da je treba klavir veliko več vaditi kot flavto. Pri flavti moraš paziti na ambažuro, če preveč vadiš, si lahko celo škodiš.

Urška: Zelo pomembno je, da si za glasbilom sproščen, pri otrocih, ki hodijo k baletu, se to zelo pozna. Harfo poučujem v Novi Gorici in imam nekaj učenk, ki obiskujejo baletni pouk. Znajo sprostiti roke, njihovi gibi, drža so čisto drugačni od drugih otrok. Sploh jim ni treba reči, naj roko sprostijo. To prednost ima Eva.

Že pomagata v večjih slovenskih orkestrih?

Urška: Gre za nabiranje izkušenj. Občasno igram v orkestru Slovenske filharmonije, to je vsekakor zelo dobro, saj imamo harfisti manj možnosti kot na primer pihalci, ki lahko igrajo v različnih orkestrih, tudi v pihalnem, celo v šolskem orkestru že na nižji glasbeni šoli. Harfisti moramo kar veliko znati, preden sedemo v orkester. Pri meni je bila še ta težava, da sem srednjo glasbeno šolo delala samo tri leta in sploh nisem imela priložnosti igrati v orkestru. Ko sem prvič pomagala v orkestru RTV, si sploh nisem prestavljala, da to ni tako enostavno, da je tako zelo drugače kot solistično igranje. Poslušati moraš sebe in člane orkestra ter paziti na sto reči. Zdi se mi, da je pihalcem laže, ker imajo prijeme in jim ni treba gledati tipk ali strun, gledajo le note in dirigenta, pa še naravnost pred njim običajno sedijo. Mi pa gledamo note, pod notami imamo napisane pedale, malo moramo gledati tudi strune, pri tem pa seveda dirigenta. Imeti moraš dobro koncentracijo, posebej ko še nimaš dovolj izkušenj.

Za zdaj še nimamo tako veliko harfistov, da bi bila konkurenca prehuda, vendar pa se jih šola vse več.

Urška: Na nižjih glasbenih šolah jih je zelo veliko. V Kopru imajo močan oddelek za harfo, oddelki so še v Velenju, na Jesenicah, v Kranju in v Ljubljani, že tri leta tudi v Novi Gorici. Nekoč so harfo lahko začeli igrati precej starejši učenci, ki so morali najprej opraviti nekaj letnikov klavirja, ker majhen otrok ne more sesti za veliko harfo. Takrat še nismo poznali malih keltskih harfic, na katerih se lahko otroci učijo danes. Najprej so jih uvedli v Kopru, nato pa še drugod po Sloveniji. Te tudi niso tako drage, dobite jo že za kakšnih 1500 evrov, tako da jo kupijo tudi marsikateri starši.

Kje pa jih lahko kupite?

Urška: Največ jih kupimo pri podjetju Salvi v Italiji, so pa tudi druge firme, na primer Horngaher, vendar so njihova glasbila dražja in občutljivejša, zato so manj primerna za šolo.

Kolikor vem, imate tudi društvo harfistov.

Urška: Da, sedež je v Velenju, predsednik pa je profesor Dalibor Bernatovič. Imamo občasne tečaje, aprila pride k nam italijanska harfistka Patrizia Tassini, šli bomo tudi na svetovni kongres v Ženevo. Harfistov nas ni prav veliko, vsi se med seboj poznamo in se držimo skupaj, pa tudi mlajše uvajamo v našo skupnost. Pohvaliti moram novega dekana na Akademiji za glasbo, da skrbi za naš napredek. Ko sem na koncertu ob Srebotnjakovi obletnici igrala na staro akademijsko harfo, je prišel dekan k meni in mi rekel, da bom 4. marca igrala na novo harfo. To je bilo že čez mesec in pol in res je štirinajst dni pred napovedanim koncertom prišla nova harfa.

Omembe vreden dogodek, harfa je silno drago glasbilo.

Urška: To je velika naložba, takšna harfa stane okrog 20.000 evrov. Sama lastne harfe še nimam. Trenutno imam doma glasbilo, ki mi ga za vajo nudi glasbena šola Nove Gorice, ker pri njih poučujem. Sem pa v Kopru dobila štipendijo od kluba Soroptimist - in ta denar bom hranila za nakup harfe.

Flavto si moraš verjetno kupiti sam, čeprav tudi ni poceni. Si jo sploh lahko sposodiš na šoli?

Eva: Ne, učencev je veliko preveč. Meni sta jo kupila ata in mama, in to zelo dober instrument, ki ga imam lahko za vse življenje. Brez njiju bi bilo težko.

Imate tudi flavtisti svoje društvo?

Eva: Seveda, zanj skrbi Matej Zupan, moj profesor. Vsako drugo leto imamo Dneve flavtistov v Zagorju, tako da je tudi za nas dobro poskrbljeno. Flavtistov pa je zelo veliko, ne vem, če se vsi v Sloveniji poznamo med seboj. Gotovo od najmlajših mnogih ne poznamo, medtem ko harfisti zares veste drug za drugega.

Kam vaju žene po končani akademiji?

Eva: Junija bom diplomirala in trenutno pomagam v orkestru Mariborske filharmonije, kjer upam, da bo čimprej avdicija, ker se mi zdi priložnost igrati v orkestru zelo vabljiva. Nameravam tudi oditi v Salzburg in v Hannover na sprejemne izpite na tamkajšnji akademiji. Želim si pogledati v tujino.

Urška: Še leto in pol imam do diplome na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je moja profesorica Ruda Ravnik Kosi, ki je izvrstna pedagoginja in glasbenica. Mislim, da mi ima še veliko povedati, nato pa bi šla rada kam v tujino po kakšno izkušnjo. V Sloveniji si hitro lahko najboljši, ko pa prideš v tujino, je vse drugače.

Bosta komorno glasbo še naprej gojili?

Urška: Seveda, komorna glasba je zame nekaj čisto posebnega. Užitek jo je igrati.

Eva: Pomembno je tudi, da sva se midve našli, škoda bi bilo to opustiti. Zvoka flavte in harfe se zelo lepo ujemata, in kar dosti je gradiva.

Urška: V komornem muziciranju se tudi veliko naučiš, predvsem poslušati drug drugega. Pri nas glasbenikih je pogosto problem, da se ne poslušamo dovolj, da samo igramo.

Eva: To je tako kot v življenju. Saj ti je lepo, ko si sam, a lepše je, če imaš koga ob sebi. Vsekakor bova nadaljevali z duom. V skupnosti se razvijaš kot oseba. Biti moraš glasbeno podkovan, potrpežljiv, prilagodljiv. Prisluhneš drugemu. In v tem je čar. Nikoli ti ni dolgčas.

Kaja Šivic