Temponauta

155.521.981.589.103 leta

Didžeja Bizzy in Dojaja, s pravimi imeni Damjan Bizilj in Marjan Crnkovič, sta dobro znana vsem zapriseženim obiskovalcem raverskih manifestacij, ki jih dvigajo tehno minimalizem, house godba in novodobne berlinske “dubčine”. Po poklicni definiciji sta didžeja, med njune prostočasne aktivnosti pa zadnje čase sodi tudi produciranje.

Sicer pa se zdi, da je takšna usoda vsakega gramofonskega jezdeca, ki je malce bolj zahteven in hoče črno plastiko dopolniti še s čim manj enoličnim. Čas, ki sta ga prebila v studijskem laboratoriju na Metelkovi, poslušanje vseh vrst sodobne elektronike in pa zvoki, ki sta jih predvajala na torkovih večerih, imenovanih Chilly Space (ki so se na žalost končali), so pripeljali do albuma z zelo zapletenim naslovom 155.521.981.589.103. Izšel je pri založbi Tehnika, v ta namen pa sta si Bizzy in Dojaja prisvojila precej univerzalno ime Temponauta. Vsebina albuma je nabita s teorijami o večnem vračanju, o relativnosti prostora in časa ... Intervju se je zgodil nekaj dni po njunem promocijskem nastopu v ljubljanskem klubu K4.

Povejta mi, zakaj nosi vajina nova plošča tako zapleten naslov, ki ga verjetno še sama ne znata popolnoma na pamet?

Bizzy: Naslov najine prve zgoščenke je letnica, v narekovajih seveda, letnica vesolja ... njegova starost do lanskega leta, ko je nastajal material za najino ploščo.

Kdaj je nastala Temponauta? Imela sta že nekaj plošč, skupaj sta didžejala, ampak kdaj sta stopila v studio in začela producirati?

Dojaja: Vse se je v bistvu začelo z Rotorji. Tam sva dobivala zamisli, kako bi tudi midva kaj delala, potem pa je začel stranski projekt delovati ... in: Akcija!

Kako so nastali Rotor in kakšna je vajina vloga v skupini? Z Iztokom Turkom delata v studiu, zraven sta pri koncertnih nastopih ...

Bizzy: Konkretno za novo ploščo smo se zmenili, da bo vsak, šest nas je v skupini, prispeval po komad. Pri prejšnji plošči je nekaj osnutkov naredil Turk, nekaj Jani Hace, nekaj smo naredili skupaj, načeloma pa smo tako vse skupaj dokončali. Za drugo ploščo pa je imel vsak neke zamisli, ki smo jih pridobivali sčasoma, tudi medtem, ko smo igrali okoli. Z improvizacijami vedno pride dosti idej, spreminja se slog ... in dogovorili smo se, da bo vsak pripomogel pri produkciji. Na koncu bomo dali skupaj glave in ušesa ter naredili master posnetek.

Kaj sploh pomeni Temponauta, zakaj takšno ime?

Dojaja: Temponauta pomeni časoplovec. Odpira nama možnosti za različne sloge, da potujeva, kamorkoli hočeva, iz občutka v občutek, tako da naju to ne omejuje. Tako sva vsaj gradila najin koncept.

Imajo pri tem kakšno vlogo tudi indijska imena? Kaj sploh pomenijo?

Bizzy: Naslovi pesmi z LP plošče nosijo imena časovnih enot, ki so bile izračunane nekaj tisoč let pred našim štetjem, ko so bile pač postavljene neke osnovne izmeritve, po katerih so lahko izračunavali vsa dogajanja, povezana z vesoljem in planeti. To so potem tudi poimenovali, in midva sva pri iskanju materiala, ki bi ga lahko povezala z najinim konceptom, prišla do teh časovnih enot. Nekako se nama je zdelo primerno, da vse to poveževa. Zakaj Indija? Začela sva na začetku, čeprav je to začetek, ki je časovno zelo neizmerljiv, absolutno težko izmerljiv, tako da lahko rečemo, da se gibljeva med začetkom in sedanjostjo. Zato pač Indija - in potem gremo naprej.

Slog na plošči prehaja od elektra do res starinskih detroitskih komadov s tipičnimi godali. Kako se je na plošči znašlo toliko različnih slogov?

Dojaja: Poslušava veliko različne muzike in se že zaradi imena ne omejujeva na en sam žanr. Kar nama ustreza v enem trenutku, to bova delala. Če se en dan spraviva delati, kar čutiva, to tudi narediva. Tudi ne moreva vedeti vnaprej, kaj točno bova delala.

Ali delata produkcijo skupaj ali vsak prispeva po kakšen komad?

Bizzy: Načeloma delava vse komade skupaj, zgodi pa se tudi, da ima Jajo kakšen osnutek, ki ga je nekje slišal in se ga spomnil ... Potem ga kombinirava z najinimi značilnimi ritmičnimi vzorci. Glede prejšnjega vprašanja pa je danes težko opredeliti, ali je res elektro ali je res dub, tako da sva midva poskusila narediti poslušljiv kompromis, po katerem bi lahko glasba delovala kot domače poslušanje, “home-listening”, in kot klubsko, “dancefloor”, didžejsko orodje.

Mala plošča Truti dobiva v Nemčiji kar dobre ocene, tako da je na albumu celo ena uspešnica.

Dojaja: Upava, da bo res kaj iz tega. Ocene so dobre, nama pa se zdi to v bistvu eden boljših komadov na plošči. Uspešnica ... ja, upajmo, da bo res.

Ali je ta album narejen drugače kot vinilka, ki bi jo naredila za katero od Umekovih založb?

Bizzy: Delava glasbo, ki jo čutiva. Opredeliti, kaj je za koga v redu in kaj ni, je odvisno od same pesmi. Gotovo se s kakšno založbo delno opredeli tudi smer. Midva sva predvsem didžeja in iz didžejanja sva prišla tudi do želje po produciranju, zato poskušava graditi za domače poslušanje in tudi za klubske večere, kjer je “dancefloor” v ospredju. Sedaj bo pri založbi Potential v lasti Bena Longa izšel tudi Limited 2. Ta komad je bolj konkretno “didžejevo orodje”. Tehno torej delava široko.

Kaj vama bolj ustreza: bolj hard tehno komadi, s katerimi razbijata, ali bolj “easy listening”?

Bizzy: Odvisno od občutka. Ponavadi skoraj 100 odstotkov dela opraviva ponoči, od desetih zvečer pa nekje do jutra; mogoče to dodaja kakšen poseben občutek. Ker ne moreš vedeti vnaprej, kaj bo nastalo, še posebej pri takšnem eksperimentiranju, se vsaj midva, ki šele odkrivava svet produciranja, v kopici informacij, prepustiva “feelingu”. Včasih nastane iz tempirane “deralice” ali pa hitrega tehno komada povsem eksperimentalni dub tehno. Kar čutiš v sebi, lahko potem povoziš edino s pravim “drillom”. Na začetku, ko pa vse šele odkrivava, naju pa potem odnese - in na datu se pač znajde tisto, kar nastane.

Dojaja: Za zdaj imava več “easy” komadov kot tehna, čeprav delava tudi tehno.

Glede na to, da sta didžejala na precej velikih in razvpitih rejverskih zabavah, se mi zdi, da so tehno dub komadi, ki sta jih naredila za ploščo, bolj neke vrste hobi.

Dojaja: To muziko zelo rada poslušava doma ... za plesišče, “dancefloor”, pa pride v poštev težji tehno, ki nama je seveda tudi všeč.

Je bilo težko začeti s produkcijo? Sta že na začetku obvladala studijske naprave ali sta imela koga, ki vaju je podučil?

Bizzy: Na začetku, ko sva šla v studio na Viču, vsaj zase vem, da sem bil še bolj didžej “newcomer”. Želel sem producirati, ampak ko sem stal ob kopici tistih gumbov, lučk in vsega, mi res ni bilo jasno, kaj je smisel tega ... ali je to sploh zame? A rabim še deset ljudi, da bo sploh začelo kaj delovati? In potem, ko ti nekdo razloži vsaj osnove, se je pri glasbi najbolje osredotočiti na zvoke iz narave. Če dojameš zvoke iz narave, občutek, ki ti ga dajejo, potem lahko to preneseš tudi na trak. Lahko rečemo, da obstaja neka taka povezava. Gre pa počasi, paziti moraš na strukturo, razumeti moraš, kaj gradi ritem, kateri zvoki so, zakaj uglaševanje med njimi. S tem se seveda naučiš uporabljati tudi vse naprave. Sedaj ... sintetizator je pač sintetizator. Proizvaja določeno frekvenco, določen zvok. To je tako kot štedilnik. Načeloma kuha: Gorenje in Siemens - oba kuhata. Prvi ima tri električne plošče in dve plinski, drugi pa ravno obratno, ampak v končni fazi oba kuhata. S sintetizatorji in vsemi drugimi napravami je prav tako. Nekatere, predvsem stare, imajo svoje napake ... To jim pač gradi karakter, z izborom različnih karakterjev pa dobiš neko sliko. Veliko je odvisno tudi od tega, kako v to preneseš občutke: treba se je pač naučiti.

Prej si omenil zvoke iz narave. Od kod izvirajo zvoki, ki sestavljajo album Temponaute? Sta šla ven z mikrofonom in snemala različne zvoke ali sta jih prodicirala strogo z napravami?

Bizzy: Ko sva sestavljala strukturo pesmi, sem si vsaj jaz konkretno predstavljal skupino na odru: ko je kdo kaj soliral, stopil v ospredje, ko je bil najbližje po moči in prisotnosti. S tem potem gradiš neka razmerja, odnos. Za kakšne bolj industrijske stvari, ki jih načrtujeva in tudi že delava, bi bilo res dobro, če bi se sprehodila po industrijskih objektih, recimo Litostroju. Lahko bi digitalno posnela šume, treske, karkoli - in jih potem izrabila v komadih. Za te, ki že obstajajo, pa sva večinoma, če ne kar za vse, uporabljala naprave.

Katere naprave so vama najbolj pri srcu? Je vpleten kakšen računalnik ali prisegata na starošolski način dela, samo z napravami za ritem?

Bizzy: Sedaj, ko je tehnologija že tako daleč, predvsem pa računalniki, ki se tako izboljšujejo, se bo muzika počasi preselila iz vseh naprav v računalnik. Računalnik je super orodje - zakaj ga ne bi v ta namen tudi izkoristili? Za zdaj moraš imeti za dobro produkcijo še vedno dober izvor zvoka: ali je to dober glasbenik ali pa zelo dober instrument, ki ima svoje karakteristike tako izpopolnjene, da je primerljiv z glasbenikom. Tehnologija, procesorji v računalnikih, pa se bodo verjetno tako izboljšali, da bodo sposobni posnemati tudi vse napake, ki jih imajo naprave “stare šole”, ki za zdaj še veljajo za zelo uporabne. Native Instruments imajo že danes nekaj zelo dobrih “plug-inov” za glasbo ... recimo posnemanja električnih orgel. Konkretno, ko smo snemali material za Rotor, sem videl, da moraš biti pri studijski postavitvi instrumentov, mikrofonov in podobnega res natančen in izpopolnjen. Drugače ne boš nikoli pridelal takšnega zvoka, kot bi ga lahko v “plug-inu”. Obstaja torej vprašanje, kaj boš raje uporabil: računalnik ali pa boš zapravil dva dneva za tiste tri akorde na originalnih glasbilih.

Vama je sodelovanje pri Rotorjih pomagalo razumeti, kako kombinirati naprave in živa glasbila ... še posebej pri koncertnih nastopih?

Bizzy: Ves koncept Rotorja je v tem, da je koristno kombinirati glasbenika in napravo. Sicer pa, zakaj sploh naprave in “živa glasbila”? Vprašamo se lahko, kaj sploh pomenijo mrtva glasbila? V glavnem, naš bobnar je na ta način razbremenjen cikličnega bobnanja in se lahko v tem času posveti vsem podrobnostim, ki se jim prej fizično ni mogel posvetiti. To je ta osnova. Vsak se lahko nadgrajuje in potem dobimo polno improvizacije, eksperimentalnega izvajanja ... Midva kot didžeja sva zraven pripomogla pri sintetizatorjih, obdelavi zvokov, Dojaja je z gramofoni in efekti podlagal tudi ritmično osnovo. Tako je tudi ritem ves čas drugačen, čeprav stroj stalno ponavlja eno in isto. Fantje, ki glasbila zares obvladajo, pa potem dodajajo zraven pametne in simpatične vložke, da stvar res teče kot nekaj čisto novega.

Kaj pa vajin nastop? Kako sta ga sestavljala, sta morala veliko vaditi?

Dojaja: Če ti poveva čisto po pravici, sva ga sestavila dan prej. Imela sva najbolj delaven dan v najini karieri. Sestavila sva ga v petih urah, že prej pa sva vedela, da ga bova kombinirala s ploščami, ki sva jih že naredila, in pa z zgoščenkami, na katerih imava posnete nove komade. Vse je torej kombinacija različnih stvari, potem pa sva se le še prepustila improvizaciji, ki je v bistvu še najbolj “žur” ... Kako se znajdeš v nekem trenutku in kako gradiš na tem, kar se ti tisti trenutek zdi dobro. Potem sva kombinirala, kakor pač sva, kakor se je slišalo.

Mešala sta veliko različnih slogov. Nekaj ljudi mi je reklo, da bi si namesto menjave tempa želeli malce boljši “drive” ...

Bizzy: Že samo zaradi tega, ker sva se prepustila improvizaciji in eksperimentiranju, je šlo vse s svojim tokom. Kar sva v tistem trenutku začutila, to je tudi šlo. Tudi zaradi tega, ker je bila to promocija plošče, in ne klasičen tehno, house ali kakršenkoli “party”, sva imela že prej v načrtu, da bova vrtela bolj zlomljeno. Tako pride do izraza vsak slog posebej. Kot Temponauta bi rada poudarila, da bodo morali mladi didžeji v bodoče tako ali tako poleg didžejanja, torej reproduciranja že izdanega materiala, obvladovati tudi kombinacije z lastno produkcijo, z napravami. Delati bodo morali torej tudi v živo. Didžej se premika k “live actu” in “live act” se premika k didžeju. Razbijamo klasične meje med didžejanjem in “live actom”, saj danes ni več nobena posebnost vrteti s treh ali štirih gramofonov; dodajanje sekvenc v realnem času (“real time”), ki se dogajajo samo takrat, bo za naprej zelo pomembno za didžeje.

Torej sta se učila tudi od kakega Hawtina in Millsa, ki pogosto kombinirata vrtenje plošč z napravami in računalniki?

Dojaja: V bistvu sva to najprej videla pri Millsu, ki nama je bil neke vrste oče, v Gavioliju. Med nastopom je imel zraven rolandovo 909 in je vtipkaval tako hitro, kot mi še v življenju nismo videli. On nam je to nakazal že takrat.

Kdo vama je bil vzor pri didžejanju in od kdaj sploh vrtita?

Bizzy: Vrtiva približno od leta 1995 naprej, konkretno pa je zelo težko reči, kdo je najin vzornik. Vsak didžej ima kakšno posebnost, ki gradi njegov karakter in podobo. Zaradi tehnike, načina in pa zvoka je bil zame na prvem mestu zagotovo Jeff Mills. Tehnično mi je pokazal več kot katerikoli didžej ... sploh pa je najpomembnejša zgodba, tehnika niti ne toliko. Sedaj se pojavlja ogromno mladih nadobudnih didžejev, ki jih grozno moti, če se didžej zmoti, ko spravlja skupaj dve ali tri pesmi. To nima pomena, dokler zares ne teče zgodba ... In če ni zgodbe, ni pomembno, ali tri pesmi lepo tečejo, saj ni pravega občutka. Pri Millsu se to definitivno začuti - in zdi se mi, da je on po tem najbolj prepoznaven. Potem je tukaj še ogromno nekih didžejev, ki jih niti ne bi reklamiral. Vsak se trudi, vsak v to vlaga delo, svoje življenje in vsak si zaradi zasluži omembo in spoštovanje.

Sedaj smo govorili o tehnu, kako pa sta se učila miksati elektro?

Dojaja: Elektro smo v bistvu poznali že od nekdaj, tako da smo ga v nekem trenutku jaz, Umek in Bizzy začutili in se odločili delati elektro torke v Propagandi. Če elektro začutiš, potem gre tudi miksanje.

Kaj pa produkcija elektra? En komad je že na vajini plošči, kako pa se bo nadaljevalo? Bizzy: Gotovo bodo novi kompromisi. Meni so blazno všeč analogni deli elektro pesmi. Ker smo dobili dosti analognih sintetizatorjev, bomo v studiu sedaj postavili analogni set “stare šole” in poskusili pridobiti tisti prvotni “drive”. Seveda pa imava zaradi tega, ker delava nove dub eksperimentale, tudi dosti vložkov minimala v dub komadih, zgradila sva tudi nekaj elektro dub komadov. Kombinirala sva elektro zvoke z dub občutjem, to je težko konkretno opisati. Glasba je pač glasba, z občutki v glasbi se kažeš, jih podoživljaš na posnetkih ... Težko je reči, kam greva. Vedno bova iskreno spravljala stvari iz sebe na plan. Dokler bova rasla midva, bodo rasli tudi najini projekti in zamisli.

Jure Matičič