AMM

Fine

Matchless Recordings, 2001

KEITH ROWE and TOSHIMARU NAKAMURA

Weather Sky

Erstwhile, 2001

Legendarna britanska improvizacijska zasedba s koreninami v šestdesetih letih še vedno dela odlično godbo, polemično in drzno, s korenitimi posegi v nenavadno zvočnost plastovite glasbe brez konkretnega zgodovinskega spomina in s socialnim angažmajem, ki se skriva v sami zvočnosti. Tokrat se »metaglasbenikom« (Keith Rowe - namizna preparirana kitara, Eddie Prevost - bobni in tolkala, John Tilbury - klavir) pridružuje tudi lomljeni gib telesa plesalke Fine Kwiatkowske. Posnetki s plošče Fine so namreč nastali na njihovem skupnem nastopu na francoskem festivalu sodobne godbe Musique Action lani pomladi. Preden pa ugriznemo vanjo, manjši skok v preteklost.

Leta 1965 se na krilih postbopovske evolucije jazza, na krilih free jazza v Britaniji pojavi nova struja zvočnih radikalcev, ki svoje početje označi za »free improvisation« in se povsem odmakne od forme. V tem času se saksofonist Lou Gare, kitarist in študent umetnosti in slikarstva Keith Rowe ter bobnar in sedaj dipl. filozof Eddie Prevost odločijo zapustiti jazzovsko »šprudlanje« (Gare in Rowe med drugim tudi v orkestru Mika Westbrooka) in se zaprisežejo zvočnemu eksperimentu, ki ga sami razumejo kot prakso samoinvencije, odvisne od improvizacije. V njihovi dikciji to pomeni ustvarjati metaglasbo, glasbo, osvobojeno družbenih restriktivnih norm, ki odsevajo v njenih oblikah. Metaglasbenik tako redefinira pomenskost zvoka, ki nastaja z aktivnim aktom igranja v spontanosti trenutka, v okoliščinah, kjer ima vsak zvok svoj pomen, socialno in družbeno konotacijo. Radikalna estetika in glasba, ki tako nastane, glasba s težnjo biti izven tržnih mehanizmov, pa se že na začetku znajde v kočljivem položaju, ko prvenec AMMusic pograbi velika založba Elektra, skupina pa igra skupaj s tedaj resda manj znanimi in veliko bolj eksperimentalnimi Pink Floyd. Leta 1966 se jim pridruži Cornelius Cardew, kontroverzni britanski avantgardni skladatelj, prenažrt darmstadske tehnokracije, tedaj veliko bolj pod vplivi Cageovega nedeterminizma. Tako se splete vez, ki kljub smrti Cardewa traja še dandanes, zasedba AMM pa v skorajda štiridesetletni karieri postavlja mejnike v sodobni godbi: kot pionirji elektroakustične improvizacije na več kot ducatu plošč, ambasadorji avantgarde v Britaniji in drugod ter tih navdih japonskim noise destruktivcem. Kljub spremembam v postavi njihova estetika ostaja enaka, aktualna bolj kot kadarkoli prej ob porastu sodobnih tokov v svobodni improvizaciji; tudi s ploščo Fine, sodelovanjem s plesalko in koreografinjo Fine Kwiatkowski, znano v improviziranih muzikah po sodelovanjih s Petrom Kowaldom in drugimi.

Seveda manko vizualne sestavine onemogoča vpogled v celovitost dogodka, sama zvočnost pa zanimivo prepleta dve estetiki: gib tolmači zvok in zvok tolmači gib. Telesno se prepleta z netelesnim. Fineova uporablja svoje telo kot izrazno sredstvo, medtem ko se estetika metaglasbenikov odmika od telesnosti, mesenosti godb. To se zrcali predvsem v početju Keitha Rowa in njegove namizne kitare, ločene od telesa, pretvorjene v objekt, podvržen neštetim preparacijam, posegom in končno tudi modulacijam zvoka. Zvok je moduliran s številnimi objekti in odpadki vsakdanje dnevne šare, od celotnega uniorjevega kompleta orodij do nizkofrekvenčnega radijskega oddajnika. Tudi Eddie Prevost povsem preureja tolkala za dosego novih zvočnih potencialov, medtem ko John Tilbury uporablja klavirske prijeme, razvite v sodobni pianistični avantgardi od Cagea, se pravi, da govorimo tudi o prepariranem klavirju in njegovem strunskem drobovju. Godba tistega večera je za AMM presenetljivo tiha in subtilna, počasna v razvoju soničnega gradiva, ki temelji na barvitosti, oluščen ritmičnosti in oprijemljivih fraz melodičnosti in harmoničnosti. V tem je godba radikalna, radikalna v odmiku od prevladujočega fetiša glasbenega rokodelstva, v bistvu neprijazna do godbe kot potrošnega materiala in do pasivnih ušes. Gre za »laminal music« - plastovito glasbo, kjer se zvočne plasti počasi nalagajo ena čez drugo, se prelivajo in izražajo kolektivistični duh. Nenavadno zvočnost tako prekinjajo le razpoznavni zvoki klavirja, majhni drobci zvočnih kapljic, ki dolgo odzvanjajo v ušesih in se raztezajo v magično neskončnost, ki smo je vajeni pri delih Mortona Feldmana.

Prav na plošči Fine se je zgodilo prvič, da so AMM razrezali nastop na manjše zvočne enote. Meni osebno nerazumljiv korak, saj to ni glasba, ki bi jo poslušali v krajših odmerkih; to je glasba unikatnih osebnih jezikov, s katero se spuščamo v radikalno, a za razvoj sodobne improvizacije esencialno godbo.

Več kot tridesetletno nasledstvo zasedbe AMM se v sodobni improvizaciji kaže bolj kot kadarkoli prej, še posebej ob razmahu mlajše garde, ki brklja po elektroakustiki, tudi z novimi mediji. Dostopnost sodobne tehnologije se je razmahnila do neslutenih meja, s tem pa tudi porast »šodra«. V povsem »neammovskem« duhu nekateri mlajši improvizatorji namreč izdajajo godbo vsepovprek, ne glede na kvaliteto produkta. Hiperprodukcija je lastnost pop industrije, a hkrati tudi eden od faktorjev, ki japonsko neodvisno godbo dela za tako samosvojo. Japonsko gibanje, »šola« onkyo, v premisah sledi zgodnjim konceptom zasedbe AMM, vendar se od njih odmika po zvočnem purizmu, estetiki minimalizma in redukcije. Gre za neposreden odgovor informacijski prenasičenosti, ki se je zajedla tudi v pore elektronske godbe. Denimo problem vzorčenja zvoka, ki omogoča barvite in sunkovite zvočne lepljenke, iz enega zvočnega vira ustvari bujno skladbo ali bolečo kakofonijo. Tokrat gre za zavesten odmik v igranje, proizvajanje glasbe brez organskosti, brez čustev. Nakamurova »no input mixing board« - mešalna miza brez kakršnekoli informacije - lahko le prek cikla električnega signala proizvede »feedback«: zvočno motnjo z malo možnosti za alteracijo in s tem za aktivno participacijo izvajalca. »Feedback« pa je eno od dolgoletnih izraznih sredstev Keitha Rowa in njegove preparirane »namizne« kitare, s katero se je prav tako odrešil telesnosti muzike. Torej dva odtujena koncepta v improvizacijski kolektivni medigri? In ali je lahko zvok sploh očiščen pomenskosti - ali je lahko le »čisti zvok«?

Tu se onkyo in miselnost metaglasbenikov AMM ločita. Onkyo šola je prepričana, da tudi z redukcijo zvoka in tehnologije ter s flirtanjem s tišino zvok izgublja pomenskost, je le še čista kreacija. Britanski veterani pa nas že dlje časa prepričujejo, da noben zvok ni nedolžen. Konec koncev je že sama kreacija zvoka pomenska sama po sebi.

Kljub razlikam v miselnosti pa se Keith Rowe in Toshimari Nakamura skupaj odlično ujameta, saj se lahko osredotočita na tisto najpomembnejše, na zvok, preplet soničnih palet, ki se počasi in z občutkom vijejo skupaj v magičnem, lebdečem toku tihih zvokov enakomernih višin brez oglatosti in robatosti. Površno poslušano zelo monotona godba, ki pa v tihosti skriva obilico zvočnih presenečenj, bogastva tekstur, resonanc in premagovanja časovnosti, pa čeprav gre ob prevladujočih tehnokratskih merilih delanja, miselnosti, poslušanja in vrednotenja godb za »kakor« odpadne zvoke. (www.matchlessrecordings.com) (www.erstwhilerecords.com )

LukaZ