CELLO TRIO

Tango Brasileiro

Piranha Records, 2001

»Brazilski tango?« ste se vprašali ob samem naslovu. Da, brazilski tango, starejši od svetovno znanega argentinskega, a dolgo časa skoraj povsem pozabljen, čeprav prisoten v marsikaterem delu brazilskih skladateljev 20. stoletja; ob vstopu v novo tisočletje so ga še enkrat obnovili člani nenavadne zasedbe Cello Trio. Nenavadne po izvoru članov, po uporabljenih glasbilih, po načinu delovanja in po založbi, pri kateri so izdali menda svoj prvi album s takšno vsebino.

Kot že naziv pove, je Cello Trio zasedba treh čelistov. V zvezi z njihovim izvorom je zanimivo to, da sta Marcio Carneiro in Matias de Oliverira Pinto Brazilca, ki učita na visokih glasbenih šolah v Nemčiji, Peter Dauelsberg pa je seveda Nemec, ki uči komorno glasbo na državni univerzi v Sao Paulu v Braziliji. Trije čelisti igrajo tango? In to njegovo arhaično brazilsko različico? No, ni čisto tako. Repertoar Cello Tria obsega dela brazilskih skladateljev 20. stoletja, vse od zgodnjih pa do najsodobnejših, katerih izvedba je seveda avtorsko prilagojena posebnostim instrumentalne zasedbe. Zato ima album Tango Brasiliero tudi podnaslov 20th Century Brazilian Classics, vsebuje pa pet skladb iznajditelja ter najbolj cenjenega in popularnega avtorja brazilskega tanga Ernesta Nazaretha (rojenega daljnega leta 1863 in delujočega v zgodnjih letih prejšnjega stoletja), ki so uvod v glasbeni pregled. Album nas potem prek dveh skladb iz ciklusa verjetno najbolj slavnega brazilskega skladatelja Heitorja Villa-Lobosa (prav tako rojen v 19. stoletju) ter prek nabora treh skladb treh manj znanih skladateljev iz sredine prejšnjega stoletja pripelje do šestdelne skladbe Jaimeja M. Zenamona, izrazitega pripadnika sodobnega glasbenega ustvarjanja iz druge polovice minulega stoletja, ki je še enkrat priklical v ustvarjalni spomin žlahtne prvine zgodnjega brazilskega tanga, kakršnega je pred slabim stoletjem ponujal na začetku te verige omenjeni Ernesto Nazareth.

O vseh uporabljenih skladateljih ter tudi o ozadju pojava, ki mu pravijo »tango brasileiro«, zvemo več iz priložene knjižice, vendar tega tokrat ne bomo povzemali. Glasba, ki jo album vsebuje, nam s podstatjo razkriva še en skrit segment iz zgodovine planetarne popularne godbe, a se nam hkrati predstavlja kot prepričljiv, s sodobnimi prijemi, s poznavanjem historičnega gradiva in z vrhunsko instrumentalno veščino v aktualno glasbeno dogajanje vpet ustvarjalni akt treh samosvojih zaljubljencev v glasbo nekega posebnega kulturnega okolja; treh samosvojih razgrinjevalcev njegovih pikantnih sestavin. Rezultat je glasba, ki zveni privlačno žametno, pomirjujoče, a je hkrati polna »swinga« in tudi posebnega tipa melanholije, ki ni daleč od nam mnogo bolj znanega vzdušja, kakršno ustvarja izvorna bossa nova, ki pa jo seveda z zgodnjim brazilskim tango in popularno godbo tistega časa nasploh marsikaj veže. Posnetki za ta album so nastali pred letom dni, marca lani, v Riu de Janeiru, izdana pa je bila konec lanskega leta pri založbi Piranha Records iz Berlina.

Zoran Pistotnik