DAVID S. WARE QUARTET

Corridors and Parallels

AUM Fidelity, 2001

Ko se uveljavljeni glasbenik nenadoma odloči za preskok v zvočni estetiki in naredi bolj ali manj radikalen rez s prejšnjo ustvarjalnostjo, nastane v koči vedno vik in krik ob cepljenju mnenj. Če se to zgodi v okolju, kjer je razcepljenost že a priori prisotna, pa so polemike še toliko bolj žgoče. Govorimo seveda o jazzu in njegovem heretičnem produktu free jazzu. Doletelo je tudi novo ploščo guruja spiritualno žgočega in strastnega saksofonskega glasu, Davida S. Wara in njegovega prefinjenega kvarteta. In to samo zaradi banalnega dejstva, da je vrhunski nadobudnež jazzovskega pianizma, Mathew Shipp, presedlal s klasike na elektronsko klaviaturo, Korgov sintetizator zvoka. Skratka, da izluščimo poanto; pisunska srenja se je obregnila ob to golo dejstvo in razglasila Corridors and Parallels za razprodajo, simptomatično seveda, ne da bi izdelku sploh prisluhnila. Če bi to nujno stvar za vrednotenje nekega celovitega izdelka naredili, bi slišali, da je Shipp na klaviaturah neverjetno domiseln in pogumen raziskovalec, ki še vedno ohranja stik z zapuščino jazzovskega preteklika, hkrati pa pelje Wara in kvartet na nova pustolovska popotovanja. Ob tem seveda radi spregledajo, da so klaviature že dolgo del freejazzovskega ognja, ne le del fusion izbljuvanke. Tu vrednotimo fuzijo »antičnega v prihodnost«, izvirajočo iz pionirstva Saturnovca Suna Raja in žgočih, gruvajočih izdelkov Hancockove bande iz sedemdesetih let. Hkrati pa trčimo še ob eno megleno nebulozo godbenega pisovja. Ko je Ware pripeljal kvartet k velikanki Columbii, je bil prodan, »sell out«, še preden je izdal ploščo. Sedaj so ga po dveh ploščah dali na čevelj, ki je bolj kot ne potrditev, da ustvarja neupognjen; vrnil se je v nedrje neodvisnega založništva, k brooklynski založbi AUM Fidelity.

Corridors and Paralles vzbuja vprašanja v najbolj perečem osišču svobodnjaškega jazza in pogumno odgovarja na vprašanje: »Kam naprej?« Puriste seveda spravlja ob lase. In to suvereno in žgoče, z godbo, seveda. Ta se ne napaja le zgolj v neotipljivih energijskih ezoteričnih vrelcih, temveč je naravnana h konkretnemu, če lahko nezemeljsko, vesoljsko mitologijo pojmujemo tako. Skratka, peljemo se na razburljivo popotovanje plemenitih čustev, spoštovanja in sanjarjenja. Godba je v samem jedru lirična, kot je bil liričen Coltrane, profana in čustveno bogata in globoka. Kvartet jo reže suvereno v Warovih strukturah in razburljivo v improvizacijah. Ware je v ognjenem razpoloženju, vendar vedno melodično nežen, krhek in liričen, celo izpovedno naravnan v prelepem bluesovskem posvetilu materi v skladbi Mother may you rest in bliss. Starosta William Parker na kontrabasu in Guillermo E. Brown sta ritmično bogata, na trenutke posegata v temačne globočine in se iz njih vračata bodisi s poliritmijo afriškega celine bodisi z ritmično igrivostjo Južne Amerike. Nosilec plošče je seveda Mathew Shipp, bodisi ko raziskuje zvočne zmožnosti sintetizatorja in jih tekoče umešča v organsko akustično sfero, bodisi ko je plesno mezgajoč in rahlo kičast v bolj »cheesy« delih »najčistejše« stvaritve na plošči, skladbe Straight Track, ali ko se spušča v osupljiv, peklensko dinamičen dialog skladbe Jazz Sci-Fi, vrhunske debate elektronike in gorečega jazza v kibernetični realnosti.

Da gre za fenomenalno ploščo, potrjujejo vprašanja, ki jih naravnost v obraz meče freejazzovskim puristom in reakcionarnosti v tej miselnosti. Sodoben jazz se mora upreti kvarljivi optiki, ki jo vzpostavlja sodobna elektronska mezgajoča glasba, ki vsak pihalni vzorec enači z jazzom. Ne me basat, fantje in dekleta, da ena fraza saksofonske linije v tipičnem »bobnu in basu« pomeni jazzovsko prihodnost! Ta je le v njem samem in v njegovi odprtosti, ki se mora končno brez zadržka odpreti tudi sodobnim zvočnim praksam elektronskega izvora. David S. Ware in druščina na tem področju niso inovatorji, so pa prekleto uspešni v zlitju večkrat ločenih bregov, brez izgube avtentičnosti, poudarjajoč prihodnost. (Ob tem vas velja napotiti še k dvema izdelkoma, lanskoletni izvrstni plošči britanskega elektronskega dua Spring Heel Jack - Masses, dialoga z newyorškimi ekstatiki, ter k zadnji, s hiphoperskim ritmičnim »špehom« podkrepljeni plošči Matthewa Shippa z naslovom Nu Bop; obe plošči je založila Thirsty Ear). (www.aumfidelity.com )

LukaZ