ETBIN

Equilibrium

Samozaložba/KUD Franceta Prešerna, 2001

Sence neprespane maje veter skozi veje vek od vekomaj vse do zdaj ... Etbin – Edi Štefančič in Equilibrium. Človek in kitara. Subtilna pripoved o minevanju. In neskončnosti. Etbin poetiko neminljivega spaja s krhko resonanco kitarskih strun že cela tri desetletja. Glasbena muza ga je že kot dečka vodila k študiju violine, v polnost zvoka pa ga je iniciirala ravno kitara, vse od tedaj zvesta spremljevalka njegovih samotnih poti. Če vam njegov dosedanji opus pomeni misteriozno uganko, se boste morebiti utegnili spomniti baladno obarvanih kitarskih recitalov prvih dveh plošč Dolenčeve Sedmine, ki nosijo neizbrisljiv pečat Štefančičevega spogledovanja s slovenskim etničnim izročilom. Afiniteta do ljudskih melodičnih elementov pa komaj opazno preveva tudi njegov prvi digitalizirani nosilec zvoka Equilibrium – recital za kitaro, orglice in glas, kot samosvoj glasbeni izraz imenuje tudi sam. Kako drugače bi bilo sicer moč opredeliti splet tako raznovrstnih vplivov glasbenih tehnik in stilov, kot nam jih s tem albumom razkriva ta akustični volk samotar? Zvočna podoba prvenca se osredinja okoli zvoka klasične kitare kot vodilne izpovedne naracije, ki jo oplemeniti z dialogom diatoničnih orglic in v dveh skladbah celo z vokalno medigro. Saj vem, kaj boste porekli: sedemdeset minut poigravanja s kitarskimi strunami, brez uporabe zahtevnejših glasovnih harmonij in orkestriranja ali vsaj dodajanja zvočnih odtenkov pri vsem tem (pre)obilju glasbil in tehnologij, ki jih premore sodobna glasbena produkcija – živ dolgčas! Naj vam prišepnem – strune Edijeve kitare ne potrebujejo pretencioznih aranžmajev, da bi zvenele skladno, harmonično in popolno. Bistvo tega glasbenega potovanja je skrito prav v ukinitvi vsakršne multiinstrumentalne pompoznosti in produkcijskih kolažev. Šele tedaj se lahko osnovna matrica ponovno odkrije v drobnih odtenkih virtuozne improvizacije, v pretanjenem vdihu in izdihu dvojnih orglic, v pogovoru s samim sabo, v vračanju k Začetku. Mož s kitaro torej tke intimno pripoved o zemlji, zraku, vodi in ognju, plimovanju otipljivega in nezapopadljivega, recitali pa se kot razigrani potočki zlivajo v Equilibrium, neskončno reko, ki vse odnaša v brezčasje.

Etbin k poslušanju recitalov vabi vsa ušesa, ki zvočni asketizem v prenasičenem glasbenem kozmosu prepoznavajo ne le kot avantgardni, celo obskurni punt, temveč kot ekspresijo svobodnega in umetelnega manevriranja s preprostimi, skorajda anahronističnimi, pa vendar tako barvitimi ter milozvočnimi glasbili, kot sta kitara in orglice, zvesta spremljevalca glasbenih vandrovcev. Tudi Edi Štefančič pri tem ni nobena izjema. Inovativno zvočno podobo dopolnjuje lično oblikovana zgibanka, ki razkriva Etbinovo ljubezen do likovne simbolike. Sicer pa, ali ni fandesieklovska spirala na ovitku poskus grafične materializacije tiste neubesedljive neskončnosti, katero skuša zaobjeti šestnajst med seboj prelivajočih se skladb, ki se stekajo v celoto? Equilibrium je plošča, ki že na daleč obide vse utrjene stezice slovenskega akustičnega potepanja. Plošča, ki smo jo dolgo pogrešali. In končno našli.

Katarina Juvančič