NEIL MICHAEL HAGERTY

Plays That Good Old Rock And Roll

Drag City, 2002

Spremembe so vedno dobrodošle spremljevalke navdiha. Neila Hagertyja zadnje čase spremlja cela povorka ... Ko je morala zaradi slabih navad prisilno počivati njegova življenjska spremljevalka in tvorna polovica Royal Trux, Jennifer Herrema, je to pomenilo konec skupine, ki je z rednim izdajanjem kvalitetnih plošč vzdrževala pozornost lepega števila ljubiteljev. A vemo, le najbolj zagrizeni bodo sledili samostojnim potem nekdanjih članov. Neil Michael Hagerty je moral začeti praktično znova. Dobesedno. Prvi solo album je posnel sam, to pomeni, da je odigral vsa glasbila in produciral posnetke. Po stari navadi je potreboval manj kot leto dni, da je izdal drugi album, tokrat ob pomoči več glasbenikov. Ugibam lahko, da ga je na to napeljalo lanskoletno soustvarjanje v tako imenovanem Drag City supersessionu, ki so se ga udeležili mnogi varovanci te založbe (glej najavo koncerta Billa Callahana). Spustili so se v sodelovanja, ki »na papirju« ne bi delovala. Pa večinoma so. In Neil Hagerty je navdahnjen s svežimi zamislimi lažje nadaljeval z avtorskim delom.

Naslov albuma Neil Michael Hagerty Plays That Good Old Rock And Roll je neke vrste apologija in napotek, kje leži njegov glavni vir idej. Še vedno je to rock'n'roll, morda ne ravno v izvorni obliki, ampak vključujoč vse slogovne posebnosti, ki mu pritičejo. Nekaj stvari dodaja tudi Neil Hagerty sam.

Uvodna Gratitude je dolg Royal Trux; preprost rif, sloneč na obrazcu rhythm'n'bluesa, spomni na večino uvodnih pesmi albumov Hagertyjeve stare skupine. Tudi jasna in učinkovita glasovna intervencija temu pritrjuje. Že naslednja Oklahoma Township je nekaj povsem drugega. Hagerty s falzetom lovi violinski solo, in ko se združena umirita, tihožitje preseka visok, prediren kitarski solo. Povsem izven tega, kar zahteva narava pesmi, in povsem skladno s Hagertyjevimi uveljavljenimi načeli nepredvidljivosti. Še dlje gre v The Storm Song, ritem se povsem razpusti, Hagerty se dokončno razživi v nebrzdanem psihedeličnem hrupu. Le da ga je časovno omejil, zgolj nakazal, kam lahko pelje svoj rock'n'roll, če se mu le zahoče. Na primer, kako radoživo bi to zvenelo na koncertnem odru?

Album traja le dobre pol ure, a zdi se, da je Hagerty tu zgostil večino tistega, kar je že ponudil z Royal Trux, in dodal nekatere aranžerske rešitve, ki skupaj z izostrenim občutkom za pesem širijo meje starega dobrega rock'n'rolla. In ga, brez tehnoloških novotarij, naredijo nadvse sodobnega.

Janez Golič