H-BLOCKX

Get In The Ring

Supersonic/Müller, 2002

Eni izmed začetnikov crossover tehnike, ki je v drugi polovici devetdesetih let posegla v pisano paleto zgodovinsko pomembnih glasbenih stilov in jih potem v nekajminutnih glasbenih izbruhih uspešno vpletla v sodobnim najstnikom tako zelo drago populistično zvrst, se vračajo s četrtim albumom v šestih letih. H-Blockx (v irskem slengu: strogo varovani zapori) se nadvse dobro držijo, saj so jih imeli po mega evropskem hitu Rising High, ki se je v letih 1993 in 1994 brez promocije znašel na domačih policah več kot 100.000 (predvsem mladih, predvidevam) poslušalcev, za le še eno od zasedb, ki bo odšla tako hitro, kot je prišla.

Ne gre le za vzdržljivost na pop lestvicah, ki so že zdavnaj presegle nemški trg; popularnost H-Blockx je brez dvoma v premem sorazmerju tudi s kvaliteto in z njihovim inovativnim »crossover« brkljanjem, ki se v slogu svojevrstne brkljarije, kot že rečeno, spogleduje z različnimi glasbenimi stili, od metala, hip hopa do punka, po novem tudi reggaeja. Preden se lotimo samega albuma, je treba povedati tudi to, da je imela zasedba veliko težav z bobnarji, ki se menjavajo kot po tekočem traku, leta 2000 pa jih je zapustil še njihov drugi MC, pevec David Gappa. Kljub Davovemu odhodu so tudi lani nastopili na praktično vseh pomembnih in nepomembnih festivalih po Evropi, pred leti (1. novembra 1998) smo jih videli tudi na Metelkovi. Z vidika nenehnega koncertiranja, izpopolnjevanja in pridobivanja potrebnih odrskih izkušenj je treba uspeh in vzdržljivost H-Blockx še bolj ceniti.

Zdaj pa k albumu. Kajpak MC-H ali pevec Henning Wehland z odlično angleško izgovarjavo ni zmogel celotnega rap repertoarja. K sodelovanju so zato povabili nekaj kolegov raperjev, to je kajpak samo prispevalo k še večji raznovrstnosti in inovativnosti albuma. Dvojec iz nemške hip hop zasedbe Das Department je tako prispeval delež v udarni prvi pesmi C'mon in Berlin – Monsta City, rap mojster Dr. Ring-Ding pa v odlični Get In The Ring in odmevni priredbi Casheve Ring Of Fire, o kateri je imel veliko lepega povedati tudi Johnny Cash. Poslušalce (in gledalce domiselnega hetero-testosteronskega videospota) je gotovo najbolj pritegnila druga priredba na albumu; odlično The Power, ki jo je v elektro-tehno izvedbi pred devetimi leti izvajal raper Turbo B v zasedbi Snap, so H-Blockx v pristnem crossover stilu spremenili v eno najbolj drznih sodobnih priredb, ki poslušalca z ritmičnim nabijanjem takoj hipnotizira. Nič čudnega, da je kot samostojna plošča na samem vrhu evropskih glasbenih lestvic. Podobno deluje tudi C'mon, ki močno spominja na klasično strukturo Clawfinger, in Get In The Ring, ki diši po Limp Bizkit. Tokrat se je res nemogoče izogniti primerjavam z drugimi zasedbami. Album namreč odlikuje tako raznovrsten repertoar, da se mimogrede spomniš tega ali onega benda, ki je na H-Blockx brez dvoma močno vplival. Tako na primer All Season Love spominja na zgodnje reggae obdobje The Police, Witnezz (R U Wit' Me???) na bes kakšnih Rage Against The Machine, You're The One pa na novodobni punk tipa Bad Religion ali Green Day. Mimogrede, slednja bi zaradi posrečenega mačistično romantičnega besedila gotovo veliko boljše zvenela v bolj baladni različici, pa kaj hočemo. H-Blockx so se odločili zabrenkati na bolj udarno struno, ki ne dovoljuje tveganih oddaljevanj od ustaljene in preverjene formule. To nikakor ne pomeni, da boste razočarani. Sploh ne. H-Blockx so ena redkih nemških zasedb, ki se uspešno zgleduje po novodobnem ameriškem hard-rock-popu ali kakorkoli pač rečemo temu, kar se gredo Limp Bizkit, Linkin Park in drugi najstniški idoli. Skratka, H-Blockx žagajo. Pa še MC-H je huuudoo seksi.

Marta Pirnar