THE HIGHLIFE ALLSTARS

Sankofa

Network, 2001

Uvodna beseda k tejle zbirki aktualnega ganskega »highlifa« se začenja s tehtnim vprašanjem: »Kdaj ste nazadnje slišali zares dobro ploščo ganske godbe?« Dejstvo je, da simpatičnega »highlife groova«, ki je bil zelo popularen tudi na evropskih nekonvencionalnih plesiščih tam v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, že dolgo ni več v obtoku. Ta afriški glasbeni stilem je bil v omenjenih letih, ko je bil na vrhuncu ustvarjalne prodornosti, javne odmevnosti ter domače in mednarodne popularnosti, panafriški fenomen izjemnega glasbenega pomena celo pred kongoleško rumbo, pa tudi eden od prvih afriških glasbenih artiklov, ki je osvojil svet. In potem je v osemdesetih letih doživel pravi pokop.

Naziv »highlife« se pojavi v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v kolonialni Akri, tudi še danes ganski prestolnici. Takrat se je pričela počasna, a vztrajna afrikanizacija repertoarja »zahodnjaških« plesnih dvoran. K njegovi izvorni podobi je dodalo svoje dogajanje v bolj ruralnih predelih Gane, kjer so prebivalci ob prostih urah improvizirali z akustičnimi kitarami in tolkali na veliko bolj tradicionalne, koreninske, še posebej ritmično prvinske osnove. Tu sta imela pomembno vlogo lokalna varianta palčnega klavirja in pa v tolkala preoblikovani kosi hlodov; še posebej pa tako imenovani »dvoprstni« slog igranja kitare, ki izhaja iz igranja na glasbilo »seprewa«, za to okolje značilno tradicionalno lutnjo. Ker so ob teh improvizacijah na vaških veselicah popili tudi obilne količine poceni alkoholne pijače iz palmovih plodov, se je vse skupaj prijelo pod imenom »palmwine music« ter se kot posebna popularnoglasbena oblika za akustične kitare in glas razširilo vzdolž obal Gvinejskega zaliva. Vsekakor zelo pomemben vir kitarske variante »highlifa«. Drugi vir in podlaga druge variante »highlifa« pa so pihalne godbe; seveda tiste angleške vojaške, ki so prišle tja med letoma 1870 in 1880.

Kakor koli že: »highlife« je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja navidez izumrl. V devetdesetih se o njem ne bi nič slišalo, če ne bi posamezne evropske založbe pričele brskati po preteklosti afriške popularne godbe; v »ganskem predalu« so odkrile tudi E. T. Mensaha. Prav to je porodilo radovednost nekaterih založnikov, in šli so pogledat, kaj se s »highlifom« v njegovi domovini dogaja zadnja leta. Ugotovitev je: malo, a tudi to, kar je, je v izstopajočih prezencah dragoceno. Sestavljeno je iz vztrajanja nekaterih starih in entuziazma izbranih mladih. In prav ta profil izraža tale zbirka. Izvajalci, ki so na njej predstavljeni, ne posegajo bistveno v dogajanje na aktualni ganski popularnoglasbeni sceni, zato pa vztrajno ohranjajo žlahtno izročilo pristnega »highlifa«. To so: Alex Konadu z International Band, pevec, ki je veteran na tamkajšnjem prizorišču in ki se je v Gano vrnil po dolgoletnem eksilu v Nigeriji, potem ko je bil v šestdesetih letih doma že prava zvezda. Kwadwo Tawia izhaja iz tradicije kitarske »palmwine music«. Prince Osei Kofi prihaja iz legendarne skupine African Brothers Band, ki jo je vodil Nana Ampadu in velja za »princa highlifa«, njegova sedanja skupina pa se imenuje African Heroes. Legendarni Kwaku Abeka, ki s pihalci Arcobrass Band vztraja na tamkajšnjem prizorišču že desetletja, pa je žal v tej zbirki zastopan s samo eno skladbo.

Zoran Pistotnik