Letnik: 2002 | Številka: 4 | Avtor/ica: Jure Potokar

WILLIE KENT

Comin' alive!

Blue Chicago/Statera, 2001

Ne, Willie Kent ni novi električni kitarist z odlično tehniko igranja in razpoznavnim zvokom. Pravzaprav je basist in pevec, pa tudi prav mlad ni več, saj se je rodil leta 1936 v Misisipiju, kot zelo sugestivno opiše v skladbi Born in the Delta. Kentova zgodba je podobna zgodbam večine velikih imen iz zgodovine bluesa. V razgibanem življenju, ki mu ni nikoli prizanašalo, je spoznal vse, od pomanjkanja in ječe do sorazmernega blagostanja in ugleda, ki ga uživa danes. Kako tudi ne, ko pa je od leta 1996 kot najboljši basist kar petkrat prejel nagrado W. C. Handyja, že od začetka devetdesetih let pa je tako rekoč aboniran na podobno nagrado revije Living Blues. To seveda pomeni, da je bil zaželen glasbenik na mnogih snemanjih in nastopih takih zvezdnikov, kot so Muddy Waters, Howlin' Wolf, Bobby Bland in cele vrste drugih. Pa tudi danes ni nič drugače.

Vendar že od leta 1975 snema tudi pod svojim imenom in doslej je izdal devet plošč, od katerih so bile nekatere tudi nagrajene. Comin' Alive! je prva za založbo Blue Chicago; na njej ga spremlja zasedba Gents, v kateri ima »glavno vlogo« kitarist Haguy F. King. Glasba, ki jo ponuja Kent, je značilen električni čikaški blues, v katerem je kitara morda za odtenek manj poudarjena kot sicer, čeprav je King nedvomno mojstrski kitarist, pa tudi basovska kitara ni nikoli izpostavljena. Aranžmaji so skoraj razkošni, saj vključujejo pihalno sekcijo in spremljevalne pevke, toda za pravo vzdušje vseeno poskrbita predvsem Kentova temeljna zasedba Gents in njegov značilni bluesovski vokal. Comin' Alive! morda ne prinaša veliko novega, zato pa jo je veselje poslušati, ker gre za iskreno in pošteno ploščo ene najbolj delavnih čikaških klubskih zasedb.

Jure Potokar