Letnik: 2002 | Številka: 4 | Avtor/ica: Janez Golič

LAMBCHOP

Is A Woman

City Slang/Dallas, 2002

Očitno nekatere izjave Kurta Wagnerja ne držijo več. Nekdaj je trdil, da igra karseda mirno glasbo le zato, ker čez dan dela s težkimi, glasnimi stroji, in ko pride domov, mu ni do tega, da bi do konca privil kitarski ojačevalnik. Raje sedi in ob akustični kitari bolj momlja kot poje svoje stihe.

Po štirinajstih letih takega deljenega delovanja je nesojeni vodja nashvilskih Lambchop pustil redno službo in se oprijel zgolj glasbe. Torej bi obenem moral izginiti vzrok njegove umirjenosti. Pa ni, daleč od tega. Is A Woman je celo najbolj umirjena plošča tega countryjevskega orkestra, ki šteje tja do 14 članov. Tokrat bi jih Kurt potreboval mnogo manj, morda le pianista Tonyja Crowa in producenta Marka Neversa. Poglavitno novost in svežino plošče prinaša interakcija dveh instrumentov; razrahljani potegi na kitari se izmenjujejo s podaljšanimi toni klavirja, namerno izpuščeni akordi in preskoki pa ustvarjajo potrebno notranjo dinamiko za skoraj monoton, malokdaj povzdignjen glas Kurta Wagnerja.

Na plošči ni izstopajočih pesmi, potencialnih uspešnic, skratka stvari, ki bi pritegnile na prvi posluh. Lambchop zahtevajo strpnega poslušalca, nekoga, ki bo zmogel dobro uro poslušati njihovo muziciranje brez daljinskega upravljalnika v roki. Tudi Kurt je potreboval predhodnih pet albumov, da je dokončno izpolnil potencial. Naj so bile njegove pripovedi še tako zaverovane vase, hudomušna žilica mu ni dala miru, praviloma je na ploščah izskočil, presenetil udobno zleknjenega poslušalca. Morda ga je spravil do nelagodja že s komaj razumljivim petjem, za povrh mu ni privoščil na ovitku natisnjenih besedil - naj jih razvozla sam. Drugič je med lagodne pesmi vtaknil s falzetom odpete priredbe funkovskih klasik z začetka sedemdesetih let, kot odmev spomina iz najstniških let. In najočitnejši primer rušenja vsega lepega: kar na sredino albuma Thriller je uvrščen petminutni solistični kitarski feedback.

Takih in drugačnih izpadov na albumu Is A Woman skoraj ni, neopazno so se zavlekli pod površje. Če je Kurt končno natisnil besedila, so ta berljiva le s povečevalnim steklom, spremljevalni zborček je potisnjen v ozadje, šumi so odstranjeni ... Ali: Lambchop so končno ozdravljeni vseh malih nesramnosti, postali so zreli, odrasli, resni. V dobro in slabo imena.

Težko verjamem, da so te spremembe posledica tiste nujne prilagodljivosti, ki omogoča (vsaj) preživetje. Prej se nagibam k misli, da Kurt izpadov preprosto ne potrebuje več. Čuti se dovolj močnega in samozavestnega, da ponudi prečiščeno izpoved. V času hitro pripravljene glasbe za še hitrejšo potrošnjo bo tako ali tako našla pot le do maloštevilnega poslušalstva.

No, če ne drugega, je vsaj razpored pesmi obrnil na glavo. Naslovna Is A Woman sklene album, ko bi vendarle sodila na začetek. Je edina, ki postreže z nekoliko živahnejšim ritmom, ko se album praktično konča. In kar kliče k ponovnemu poslušanju. Spet in spet ...

Janez Golič