MERCURY REV

All Is Dream

V2, 2001

Ko so se Mercury Rev v veliki meri odrekli kitaram in začeli vključevati za rock manj značilne instrumente, so jim mnogi obrnili hrbet. Obenem so kanalizirali psihedelične norosti, jih ogradili v klasično obliko pesmi in si s tem pravzaprav zadali še težjo nalogo; najti razpoznavni prostor v neštetokrat preoranem polju, zakoličenem z nepisanimi zakoni, dodati vsebino, ki izhaja iz osebnih razočaranj, ne da bi zapadli v samopomilovanje in stanje brezupa.

All Is Dream bi bil lahko sklepni del trilogije, ki so jo Mercury Rev začeli po odhodu »norega diamanta« Davida Bakerja. S ploščo See You On The Other Side so že naredili dva pogumna koraka, enega v trdnejšo obliko pesmi, drugega v aranžersko širino. Namesto, da bi jim z leti zmanjkovalo idej, so le pridobivali občutek za pesem. Vrhunec pomeni album Deserter's Songs; poln je izvrstnih pesmi, enkratno združuje patos in novo voljo do življenja. Slednje je glavnima članoma že pošteno primanjkovalo po bolečih ljubezenskih razhodih, Jonathan Donahue je uteho iskal v prepovedanih substancah, Grasshoper se je prostovoljno zaprl v samostan.

Ko bi Mercury Rev najbolj potrebovali mir, jih je zadela nenadejana kritiška hvala, za spremembo spremljana še z dobro prodajo plošče in obiskom koncertov (razen pri nas, ko so Mercury Rev v času največje popularnosti »lahko« nastopili le v televizijskem studiu, s tem se je organizator koncerta izognil tveganju prazne koncertne dvorane, ali bolje, kluba). Poprejšnjemu rednemu izdajanju plošč je sledil daljši premor, nujen za pretres novega položaja. Z albumom All Is Dream so Mercury Rev, sedaj le še trio, dokazali, da jim povečana popularnost ni škodila. Neobremenjeno nadaljujejo v začrtani smeri; in za tisto, kar počnejo, najpomembneje: album spet prinaša kar po vrsti izvrstne in kakovostne pesmi.

Takoj uvodoma v nas izstrelijo pompozni simfonični udar, sanjski, a še vedno rockovski muzikal se začne. Pa jim tega skoraj ne bi bilo treba. Jonathan sam bi z zamaknjenim falzetom zlahka naslikal svojo trpečo duše. Njegova interpretacija je središčnega pomena, narekuje razpoloženja, prosi in se zaklinja, roti in se prepušča ... Dvomi. Dovolj dolgo se je odrekal kruti realnosti, da se lahko iz popolnega sveta sanj javlja v najbolj osebnem tonu. Razkrije, da jo vidi »povsod«, v strašnem valovanju morja, v temi in megli, v morečih prizorih popadljivih pajkov in muh. Vrtinec globokih osebnih priznanj je njegova odrešitev in obenem stalni vir navdiha. Počuti se nadvse »v redu«.

Za uresničitev ustvarjalnih potencialov ne potrebuje novotarij, davno sodelovanje s Chemical Brothers je le še oddaljen spomin. Pesem je tista, ki šteje. Vsebin pa mu ob tolikšni domišljiji zagotovo ne bo zmanjkalo.

Janez Golič