Letnik: 2002 | Številka: 4 | Avtor/ica: Marta Pirnar

ALANIS MORISSETTE

Under Rug Swept

Maverick Recording Company/Nika Records, 2002

Oni dan sem brala intervju, v katerem je eden od znanih slovenskih gospodov povedal, da mora po njegovem mnenju ženska biti »ženstvena« (ne kakšen zajedljiv športni tip ženske, a ne) in »urejena« (drage obleke in bognedaj kakšna cenena kozmetika, a ne). »Give me a break,« bi mu po vsej verjetnosti rekla gospodična Morissette, zavila z očmi in odšla stran. Spotoma bi ga še ozmerjala s kakšnim narcisom, ki naj se lepo vrne k ženski, ki bo plesala tako, kot bo hotel on, in k prijateljem, ki naj mu še naprej ližejo rit. Tako približno poje Alanis v Narcissus, eni izmed enajstih novih pesmi z albuma Under Rug Swept. Če iz tega veje odpor do moških, kakor ji očitajo nekateri, tudi prav. Alanis si zaradi tega po vsem sodeč ne beli glave in ponoči čisto dobro spi. Konec koncev ima res vso pravico do tega, da v svojem umetniškem izdelku pove, kar se ji zljubi, pa četudi se je je po novem že prijel vzdevek nesrečnice, ki je ne moreta rešiti niti večletna psihoterapija niti spogledovanje z duhovnostjo. To je seveda popolna bedarija. Tisti, ki se jim po poslušanju novega albuma Alanis zasmili in bi ji najraje poslali kako virtualno »get well card«, so se namreč pošteno zmotili v interpretaciji njenega že petega (!) albuma.

Alanis je tako v glasbenem kot v osebnem (intimnem) smislu pomirjena sama s seboj. V sebi je našla celo toliko samozavesti in opore, da je album tudi sama producirala in se odrekla sodelovanju z dolgoletnim glasbenim partnerjem Glennom Ballardom. Zdaj bi seveda lahko na dolgo in široko razpravljali o tem, kako pametna je bila ta odločitev. Saj veste, tudi glasbeniki lahko zelo hitro podležejo mišljenju, da so nenadomestljivi in da bo delo najboljše opravljeno, če ga opravijo sami – pri tem se seveda ne zavedajo, da se takšna samozadostnost tepe s tisto osnovno idejo o ustvarjalnosti in kreativnem sodelovanju. Kljub temu ne moremo reči, da je album slabo produciran. Daleč od tega. Osebno verjamem, da je Alanis našla pravo formulo, ki tako zelo pomembna osebna in mestoma že kar pogovorna besedila ovije v nalezljive melodije in na videz preproste aranžmaje, ki ujamejo čustveno noto njenih na trenutke srce parajočih besedil. V tem smislu se je še posebej dobro odrezala v baladah, kakršni sta čudoviti So Unsexy in You Owe Me Nothing In Return.

Under Rug Swept je tako plošča zrele in samozavestne glasbenice, ki točno ve, kaj hoče. Tega pa ne bi mogli trditi za Alanis kot žensko, kot osebo, ki (tako kot mi vsi) verjame, da za popolno srečo in samoizpolnitev potrebuje sorodno dušo. Kot doslej je to tudi tokrat ena in edina glavna tema. Deset zgodb (enajsta, Utopia, je popolnoma nepotreben, utopičen post-enajst-septembrski Alanisin recept za idealni in oh in sploh najboljši svet), v katerih Alanis spregovori o neuspelem razmerju (That Particular Time), tipičnih ženskih iluzijah o princu na belem konju (Precious Illusions), o še vedno nepozabljeni nekdanji ljubezni (Flinch) in njenem skrivnem razmerju s starejšim gospodom, še iz časa, ko je bila rosno mlada najstnica (tako zelo napihnjena »pedofilsko kontroverzna« prva mala plošča Hands Clean), priča o tem, da Alanis še vedno ni našla idealnega partnerja. In, roko na srce, dokler bo delala sezname z 21 lastnostmi, ki naj bi jih imel njen potencialni ljubimec (21 Things I Want In a Lover), ga tudi ne bo. To vsekakor pomeni, da serije njenih razmišljanj o ljubezni in razmerjih z moškimi, s katerimi se identificira marsikatera njena vrstnica (vključno z mano, kajpak), še ne bo konec. Kar mene osebno močno navdušuje.

Marta Pirnar