Letnik: 2002 | Številka: 4 | Avtor/ica: Helena Božič

NOIR DÉSIR

Des visages des figures

Barclay, 2001

Plošča Des visages des figures je v lanskem glasbenem letu odjeknila z manj hrupa in dima kot dogodki, ki so pretresli svet, pa čeprav je izšla ravno na sporni enajsti september in bila v večji meri posneta v New Yorku. Govorimo o novem izdelku multikulturne zasedbe Noir Desir, ki poldrugo desetletje meša staro in novo muziko in jo širi po svetovnih odrih.

Z Rimbaudom in Mallarmejem okuženi Bertrand Cantat je vodilo zasedbe že od njenih zametkov v začetku osemdesetih let. Od leta 1987, ko je izšel prvenec, je pankrok iz anglosaksonskih držav presadil v Francijo in ga negoval v klitju in samosvoji rasti. Od sredine osemdesetih let do milenija je rokerske vplive plemenitil z različnimi primesmi. V glasbi Noir Desir se tako skozi dolg in pester seznam albumov rockovski obrazci prepletajo s prvinami folka, etna, novega vala, šansona in džeza, po drugi strani pa je karizmatični Bertrand z bogato liriko prispeval k veliki poslušanosti doma in v drugih francosko govorečih deželah. Ob boku glasbeno podobno mislečih Les Negresses Vertes in Mano Negra, zasedb, ki sta se v Franciji nekako sočasno razvijali, prvi so ubrali zadnje čase mainstreamu precej všečno pot, drugi pa pač razpadli, je glasba Noir Desir z zadnjim albumom ohranila zdravo razdaljo do komercialnemu kolesju ljube glasbe in ponovno samosvoje vzpostavila značilno rustikalnost glasbenega izraza.

Osmi redni studijski album po vrsti že z naslovom opozori na raznoliko vsebino: Des visages des figures - uporabljena sta dva različna izraza za obraz – obrazi obrazov torej. Obrazi, ki so od vseh dosedanjih izdelkov skupine najbolj izraziti in prefinjeni, obrazi, katerih podobe se bohotijo v različnosti in kažejo drugačne ob vsakem poslušanju. Na albumu je dvanajst pesmi, od tega ena priredba – Des Armes, skladba šansonjerja Lea Ferreja. Kot je v Bertrandovi navadi s prejšnjih albumov, je tudi tokrat k sodelovanju povabil različne glasbene ustvarjalce: že preverjenega madžarskega pihalca in trobilca Akosha Szelevenyija, znanca predlanske druge godbe, legendo francoskih šansonjerskih odrov Brigitte Fontaine in vsem dobro znanega latino guruja Manuja Chaa. Pri produkciji plošče, ki je bila posneta delno v ZDA, delno v Franciji, pa je pomagal sloviti Nicko Sansano, ki je to delo opravljal tudi za Sonic Youth in Public Enemy, na albumu pa posoja prste tudi na klaviaturah.

Plošča v primerjavi s prejšnjimi izdelki Noir Desir zveni veliko bolj eksperimentalno in akustično – ostrina kitar in moč bobnov je na Des visages des figures nadomeščena z akustičnimi brenkali in tolkali. Najbolj izstopajoča, tako po dolžini, kot po značaju, ki ga od Noir Desir nismo vajeni, je epska, triindvajsetminutna oda stari celini, L’Europe, ‘spoken word’ in glasbeni eksperiment v enem, z Bertrandom in prodorno Brigitte Fontaine na glasu, z močno tolkalsko sekcijo Boba Coka ter s saksofonom in klarinetom odbitega Akosha. Sicer pa je hit plošče singel Le vent nous portera, z Manujem Chaom na kitari. Rokovsko naravnano zapuščino s prejšnjih izdelkov ohranja Son style 1, preostali komadi s plošče pa so prijetno zmehčani, poetični in intimni.

Helena Božič