BURHAN OÇAL, PETE NAMLOOK

Sultan Osman

Universal/Multimedia, 2001

Burhan Oçal je ime uglednemu in sorazmerno dobro znanemu turškemu tolkalcu in multiinstrumentalistu ter skladatelju, ki je v Evropi doslej objavil štiri plošče, na katerih na zanimiv način združuje turško in zahodno glasbeno izročilo; zanje je kar po vrsti dobival ugledne nagrade v Franciji in Nemčiji. Število v Turčiji izdanih plošč je seveda gotovo še veliko večje. Tudi najnovejša z naslovom Sultan Osman napeljuje na tradicijo, saj je posvečena Osmanu Gaziju, utemeljitelju enega največjih svetovnih imperijev, vladarju, ki je odgovoren za to, da Turčija še danes spada med evropske države.

Toda izvedba te »suite« o legendi, ki je navdihnila nastanek otomanskega imperija, je izrazito sodobna. Pravzaprav tako sodobna, da nisem čisto prepričan, da sem pravi človek za ocenjevanje. Oçalov sodelavec je namreč Pete Namlook, kar je umetniško ime plodnega producenta ter »skladatelja« elektronske, ambientalne in house glasbe Petra Kuhlmanna ter lastnika založbe Fax. Glasba, ki sta jo ustvarila skupaj, je torej nekakšen etno ambientalni eksperiment, ki pa kljub nekaterim zanimivim delom ne pusti kdo ve kako globokega vtisa. Kljub Namlookovim pohvalam programski opremi, ki je omogočila produkcijo (komponiranje je vendarle skoraj pretenciozna oznaka), so elektronski deli zelo predvidljivi, kot da bi bili klonirani. Pa ne danes, ampak pred dvajset in več leti pri ljudeh, ki so bili pionirji elektronike in ki programske opreme niso kupovali v supermarketu, ampak so jo izdelali sami. Sultan Osman je zato kljub vsem referencam avtorjev zelo laksna zadeva. To je lepši izraz za konfuznost in dolgočasnost. Prav zanima me, ali je turška podružnica Universala ploščo tri leta po snemanju izdala zaradi »nacionalnega interesa« ali pa je kdo pri njej v resnici verjel, da se bo prodajala.

Jure Potokar