OZZY OSBOURNE

Down To Earth

Sony Music/Dots, 2001

Ozzy Osbourne je poglavitna korifeja na hardrockovskem ozemlju, odkar se je pred dobrim tridesetletjem pojavil kot originalni pevec danes neskončno čaščenih, nekoč pa opljuvanih in zaničevanih Black Sabbath iz Birminghama. Kritiki, zgrožena javnost in mediji so tedaj veselo blatili čudaškega Ozzyja in grozeče Black Sabbath, ki so bili popolna antiteza tedanje »happy-hippie« glasbene osladnosti. Nočna mora mnogih se je nadaljevala in stopnjevala tudi potem, ko je konec sedemdesetih let odletel iz Black Sabbath in se podal na solo ekskurzije. Njegovega megalomanskega uspeha pa niso omogočali samo redni ekscesi in kontroverznost (nemalokrat so ga ožigosali za »satanista« in »psihopata«), ampak predvsem njegov neobičajen, skoraj zoprn, a nezgrešljiv glas. Glas, ki ga nikdar ne pozabiš. Glas, ki je zaznamoval Black Sabbath, heavy metal in popularno glasbo nasploh.

Brez dvoma lahko rečemo, da je bil Ozzy najbolj priljubljen in hkrati najbolj osovražen avtor v osemdesetih letih. Starši in cenzorji so dobivali migreno, navdušeni mladostniki pa odrešenika, glasnika drugačnih, okultnih nazorov. Gospod Osbourne ni posebno dober pevec, a ima edinstven, neponovljiv glas, ki ga razločiš na kilometre. Ima pa tudi izostren občutek za pesem, in ko je v grlu mogočna melodija, zadaj pa doneči težkokovinski zvoki priznanih »muskontarjev«, je igra za Ozzyja dobljena - največkrat je tako. Glasba nikoli ne postane pretežka ali preveč temačna, kje pa, prej je himnična, vabljiva in dovolj dramatična, čeravno so besedila ponavadi provokativna, dvoumna in ne pretirano optimistična. Glasbene variacije iz albuma v album so minimalne, kljub temu pa so vse Ozzyjeve plošče izjemno prodajane. Še nekaj velja za njih; skoraj vse (razen prejšnje, »tehnizirane« Ozzmosis) kazi slaba, na trenutke že kar obupna produkcija.

Po šestih letih, pri svojih triinpetdesetih letih, se je »blaznež« vrnil z osmim studijskim albumom Down To Earth. Na njem je zopet obkrožen z elitno trojico: ustaljenemu kitarskemu mojstru Zakku Wyldu sta se »prilepila« nekdanji basist Suicidal Tendencies, Robert Trujillo, ter tolkalec Mike Bordin, ki ga pomnimo iz Faith No More. Produkcija je ponovno bolj groba, organska, glasba pa nepopravljivo »ozzyjevska« in perfekcionistična, brez kakršnega koli eksperimentiranja - ampak tega nihče ne pričakuje in si, odkrito povedano, niti ne želi. Ozzy je namreč že zdavnaj pogruntal svoj »zvočni eliksir«, s katerim nas bo opajal, dokler bo snemal. Ušesom prijazni hard rock z odkloni v metalne vibracije, ne smejo pa seveda manjkati obvezni (in čedalje pogostejši) romantični vstavki. Baladno mehkobnost na zadnjem izdelku najbolje zastopa odlična Running Out Of Time, med močnejšimi komadi prednjači sabbathovsko dekorirana Facing Hell. Ob vseh neizbežnih, značilnih napevih in vzklikih obdajajo ploščo Down To Earth nenavadno spokojni ritmi, to lahko pomeni, da je intenzivnost rock'n'roll življenja Ozzyja naposled le nekoliko izčrpala, obrzdala in umirila. Ozzy glasbeno ostaja dobri stari »madman«, v vsej veličini, brez pretvarjanja in napenjanja, pa čeprav mehkejši in zmernejši kot prej. Starost človeka spremeni, in »dedek« Osbourne ni nobena izjema. A vendar je (ostal) ravno toliko prismuknjen, da se bo spet zadnji režal.

RobSet