CHARLEY PATTON

Screamin' And Hollerin' The Blues: The Worlds of Charley Patton

Revenant Records, 2001

Založba Revenant, ki jo je ustanovil pokojni John Fahey, je oktobra lani pod vodstvom Deana Blackwooda in ob pomoči številnih poznavalcev izdala zbirko Charleyja Pattona. Ta prinaša 7 zgoščenk, vrsto spominkov in predvsem veliko uporabnega analitičnega gradiva. Draga je, a vredna svojega denarja.

Pogovarjali smo se z Deanom Blackwoodom, producentom založbe Revenant in učencem Johna Faheyja, in ga vprašali, kaj meni o Dylanu in skladbi High Water:

»To je pomembna pesem. Prvič sem jo slišal po radiu in takoj se mi je zdela nekaj posebnega. Nova Dylanova plošča mi je zelo všeč, medtem ko mi prejšnja ni bila preveč. Ta nova se mi zdi posebna že zaradi zvoka, ima nekakšno prečiščeno kakovost. Dylan je v skladbi High Water ujel bistvo zvoka Charleyja Pattona. V spomin kliče Pattonov zven, ne da bi skušal posnemati njegove bistvene značilnosti. V več ocenah sem prebral, da je to priredba Pattonove skladbe High Water Everywhere, a ni. To je popolnoma druga skladba. No, vse to govori v prid Dylanovi spretnosti, kako napisati novo skladbo, ki zveni, kot bi bila stara bluesovska melodija iz Misisipijeve Delte. Čudovita je.« Izid zbirke sedmih zgoščenk z glasbo Charleyja Pattona in njegovih sodobnikov je namreč skoraj sovpadel z izidom novega Dylanovega albuma, na katerem je tudi posvetilo Pattonu.

Zanimivo bi bilo vedeti, kdo so poslušalci te glasbe? Kdo so kupci plošč založbe Revenant? »Mislim, da so to ljudje, ki imajo radi strastno in skrbno napisano glasbo, ki izžareva nekakšno brezkompromisno kakovost. In takšna je brez dvoma tudi glasba Charleyja Pattona! Patton je hotel ustvariti nekaj trajnega. Čeprav je igral v beznicah, na plesnih zabavah in piknikih, je izdelkom posvečal veliko pozornost. Zbirka je torej namenjena ljudem, ki iščejo nekaj takšnega.«

Revenantova zbirka prinaša več dokumentarnih posnetkov pogovorov. Eno glavnih vlog je imel Reverend Booker T Miller; v prvem pogovoru pripoveduje, kako je spoznal Charleyja Pattona. Pravi, da ga je spoznal leta 1930 v Rulevillu v Misisipiju. Patton je igral na Greasy Street, Miller pa je prišel mimo in v tistem času je tudi on že igral kitaro. Patton je prihajal vsak dan in začela sta se pogovarjati. »Mislim, da sem mu moral biti všeč, saj sem ga občudoval in se čudil njegovim prstom,« pravi Miller. »Tako me je začel učiti stvari, ki bi jih po njegovem mnenju moral znati. Sodelovala sva vse do njegove smrti leta 1934.«

Na posebni zgoščenki so zbrani posnetki glasbenikov iz orbite Charleyja Pattona.

»Skušali smo prikazati razsežnost Pattonovega vpliva na razmeroma znane glasbenike, kot so Roebuck Staples, Howlin' Wolf, Willie Lofton, Blind Joe Reynolds in drugi,« pravi Blackwood. »To so izvajalci, na katere je Patton bolj ali manj neposredno vplival, nekaj je tudi takšnih, ki so uporabljali vzorce, značilne za Pattonovo obdobje. Nekateri so se pač zgledovali po Pattonu, drugi pa so ustvarjali v kontrastu z njegovim delom in slogom. Želeli smo pripraviti očarljivo in dokaj neodvisno zbirko teh posnetkov, ki včasih nimajo prave podpore glasbenih analitikov. Vključili smo posnetke, ki pač zvenijo dobro. Big Joe Williams je na primer leta in leta sledil Pattonovemu načinu, lahko bi ga imeli za enega najbolj očitnih naslednikov, čeprav vemo, da je, kar zadeva kitaro, ustvaril tudi nekaj svojega. Potem je tukaj Howlin' Wolf, ki ga je Fahey v knjigi odslovil kot nespretnega posnemovalca Pattonovega petja, pozneje pa ga je vnovič ocenil in spremenil svoje mnenje. Včasih je, vsaj pri Pattonovih sodobnikih, težko reči, katero pot je ubral vpliv in kdo je na koga vplival. Lep primer je Tommy Johnson. Nanj Patton ni vplival, sta pa oba izhajala iz podobnega surovega glasbenega gradiva - iz istih pesmaric. Lepo je slišati vse te ljudi, ki so se gibali v teh krogih. Zgoščenka s posnetki iz Pattonove orbite torej ni nič drugega kot nekakšen izgovor, da smo lahko vključili priljubljene pesmi, ki niso trdno povezane s Pattonovim delom, gotovo pa prihajajo iz podobnega stvarnega in duhovnega sveta.«

Pattonovi veličastni zbirki je priložena tudi sicer težko dosegljiva knjiga Johna Faheyja: »Mislim, da je bila to prva resna obravnava Pattonovega dela,« meni Blackwood. »Fahey je delo napisal sredi šestdesetih let kot diplomsko delo na univerzi v Los Angelesu, v knjižni obliki pa je izšlo leta 1970 v Londonu. Mislim, da je bil tedaj resnično eden prvih, ki jih je zanimala zapuščina Charleyja Pattona. Skušal je razvozlati, o čem poje Patton in dešifrirati pesmi. Želel je določiti njegovo mesto v zgodovini bluesa in odkriti, zakaj je njegova glasba tako posebna. Menim, da je na knjigo gledal kot na dober poskus, a se je hkrati zavedal, da ni povsem artikuliral, zakaj je Patton tako poseben. V poznejših zapiskih se je znova ukvarjal s svojimi tezami, in zanimivo je spoznati njegova novejša dognanja po skoraj štirih desetletjih poslušanja Pattonove glasbe.«

Da bo mera polna, vam v poslušanje toplo priporočam še kompilacijsko ploščo založbe Telarc z naslovom Down The Dirt Road: The Songs Of Charley Patton. Na njej Steve James, Corey Harris in drugi bolj ali manj posrečeno igrajo Pattonove pesmi, v spomin pa si gre priklicati tudi ljubljanski koncert Alvina Youngblooda Harta, na katerem smo slišali kar tri Pattonove teme, izvedene dokaj posrečeno (revenantrecords.com).

Jane Weber