RAZLIČNI IZVAJALCI

Sodobna ljudska glasba na Slovenskem II

Kulturno društvo Folk Slovenija, 2002

Kulturno društvo Folk Slovenija je bilo decembra 1995 ustanovljeno z namenom, da končno uredi razmere na slovenski »etno« sceni. Da med sabo poveže tiste izstopajoče in delujoče glasbene skupine in posamezne godce in pevce, ki se »ukvarjajo z ohranjanjem, preučevanjem, poučevanjem ali populariziranjem slovenske ljudske glasbene dediščine«. Da kolikor se da spremlja njihovo rast, strokovno skrbi za uveljavljanje uporabe ljudskih virov, bdi nad dosežki članov ter jim predvsem ponudi možnost javnega nastopanja, na primer na letnih koncertih, ali predstavitve na kasetah in ploščah.

Tako se je že na prvi zgoščenki (1999) javnosti predstavilo šest izvajalskih skupin in trije posamezniki: Istrijanski mužikanti, Bogdana Herman, Ljoba Jenče, Marko banda, Katice, Kurja koža, Tolovaj Mataj, Tomaž Podobnikar in Trutamora Slovenica. Posnetki s te prve zgoščenke so predvsem krajše zvočne predstavitve, nekateri so bili posneti celo že pred ustanovitvijo društva in predvsem studijsko. Le delno so bili to posnetki s koncertov »v živo«, nekaj jih je bilo objavljenih celo že na poprejšnjih avtorskih izdajah. Zdi se, da je bila ta prva zgoščenka društva Folk Slovenija narejena predvsem z namenom, ki slej ko prej ostaja tudi osnovna usmeritev društva: predstavljati tradicijsko glasbo na način, ki bi bil primeren sedanjemu času. Najti tisti sodobni kontekst, ki bi izročilo ohranjal živo še naprej, pa vendar ostati v okvirih tradicije. Ne eksperimentirati za vsako ceno. Ne iskati (avtorskih) rešitev tam, kjer izročilo že samo nudi kar najširšo paleto izraznih in izvajalskih možnosti.

Kaže, da so se istega koncepta držali tudi ob novi, pred kratkim izdani zgoščenki s preprostim podnaslovom »Sodobna ljudska glasba na Slovenskem II«. Je namreč izbor tistega, kar so poustvarjalci in raziskovalci ljudskega glasbenega izročila, kot se člani društva sami radi označijo, javno predstavili »v živo« na treh letnih koncertih društva: na drugem v Slovenskem etnografskem muzeju (1997), tretjem v Portorožu ob srečanju evropskih radijskih postaj EBU (1998) in četrtem s poletnega glasbenega festivala v Izoli leta 1999. Na sicer nekoliko krajši zgoščenki se predstavlja tudi manj izvajalcev (samo sedem, v tokratnem izboru ni Bogdane Herman in Trutamore Slovenice), je pa njihov program že na pogled bolj zaokrožen in prepoznaven: Katice predstavijo svoj rezijanski spored, Ljoba Jenče se pri notranjskem Lesarjovem malnu spremlja s pojočimi kamenčki, Marko banda nastopi »ojačena« z gostom Tomijem Rauchom, vokalno–instrumentalni Tolovaj Mataj se predstavi kar s petimi vižami, Tomaž Podobnikar pa se je tokrat odrekel pojoči žagi in ostaja samo pri opreklju. Istrijanski muzikantje se samo preimenujejo v La Zonta, sicer pa zvenijo »po starem«, Kurja koža pa še naprej ostaja »štajerska«.

To zgoščenko še posebej odlikuje predvsem iskanje lastne zvočnosti (sounda) večine sodelujočih. K temu občutku pripomorejo tako pestri aranžmaji izvedenih viž, kot zanimiva dramaturgija, s katero se v slabi uri posnete muzike pred nami odvrti 26 posnetkov. Med njimi je najkrajši nekaj daljši od pol minute, najdaljši pa traja kar štiri minute in pol. Preseneti tudi instrumentalna barvitost nekaterih izvedb, saj se nam ob značilnih zvokih nekaterih naših stalnih instrumentalnih zasedb (Istra, Prekmurje) ter zvokih klasične štajerske »eksotike« (trstenk, lončenega basa) na zgoščenki predstavijo danes tudi nekoliko redkeje slišana glasbila (drumlica, orglice, zveneči kamenčki, dude, mandola). Izvedbeno so posnetki dobri, njihova živost pa je tudi posledica izvedbe na koncertih pred publiko.

Prav v tem segmentu se zdi, da delovanje Folk Slovenije upravičuje namen in pričakovanja: v spremenjenih življenjskih okoliščinah, ki jih prinaša naš čas, se lahko tradicionalna zvočnost obdrži pri življenju tudi drugače, ne samo z oživljanjem pravega ljudskega glasbenega izročila v spontani obliki in na način, ki jo (še vedno) ohranja živo. In izkazuje se, da je predvsem ta drugačnost pristopa k ohranjanju dediščine lahko tudi zagotovilo, da si bo znala tradicija poiskati pot do ljudi in do današnjega časa tudi drugače. Če bo le dovolj ustvarjalna in domiselna, a ves čas strokovno podkrepljena ter vodena od znotraj.

Igor Cvetko