RIGHTEOUS BOY

I Sing Because Of You

Stockholm Records/Dallas Records, 2002

Ob recenziranju tegale albuma sem kar precej v zadregi. Nisem namreč prepričana, da se bom lahko izognila ciničnim pripombam na račun švedskega pravičneža ali karkoli bi Magnus Sveningsson pač rad bil s tem umetniškim imenom. Ampak lahko se vsaj poskušam nekoliko brzdati. Torej, Righteous Boy je (nekdanji) basist švedske zasedbe The Cardigans, ki se je leta 1998 ob misli, da bi moral za leto in pol zaradi turneje spet zapustiti svoje toplo švedsko gnezdece, tako zelo zgrozil, da je raje za nekaj časa zapustil bend. Še bolj se je pogreznil sam vase in naposled ugotovil, zakaj je zadnja leta tako obupan in depresiven. Jasno, že več kot pet let ni napisal nobene pesmi. In je začel. Ustvarjalnost je preblisnila njegove možgane in leta 2000 je začel v domačem studiu pisati prvi samostojni album, ki ga danes lahko kupite v trgovinah. Njegov nadvse pomenljiv naslov I Sing Because Of You se mi zdi osebno popolnoma neumesten. Če je že zaradi koga spisal tele pesmice, jih je kvečjemu zaradi sebe. Ampak naj mu bo. Mogoče se pa prav v tem naslovu skriva kakšna huda zvijača, ki je jaz ne razumem. A v to močno dvomim, glede na to, da se tudi v njegovih besedilih ne kaže kakšna posebna pesniška nadarjenost. Sam pravi, da je zelo ponosen na verz: She aimed to be the glossy kind/to make her past yellow time by time. V primerjavi z drugimi verzi, ki skušajo biti v svoji enostavni umetelnosti kar preveč skromni, je tudi lahko ponosen nanj.

Druga prepreka, ki mi ne dovoli uživati v tem albumu, je njegov glas, ki ga je njegova založba označila za »temačnega« in »čudovitega«. Kakor za koga, kajne. Mene osebno tu in tam preveč spominja na Leonarda Cohena, in medtem ko ob slednjem od užitka dobim kurjo polt, ob Sveningssonu samo zavijam z očmi. Resnično hvale vredna je sama glasba, ki pa se le redko oddalji od enakomerne in na moč všečne vibrirajoče melodije. Klasičnim glasbilom dodajajo posebno smooth hipnotičnost programirani elektronski ritmi, ki so ponekod vskočili celo namesto bobnov. Kljub lepim melodijam pa vsemu skupaj vendarle nekaj manjka. Ob poslušanju I Feel Apart sem imela občutek, da bi mu nemara veliko bolj ustrezal pogumen preskok v kakšne elektronske dubovske vode, pri Elephant Man pa sem se ob alternativni indie melodiji na moč razveselila in upala, da bo Righteous Boy vsaj eni pesmi končno vlil nekoliko več življenja. Pa sem se zmotila. Odlična indie naravnanost se namreč razvleče v monotono preigravanje, ki ga nenehno ponavljajoče se besede Keep looking at me samo še dodatno izmaličijo. Stone Roses, Charlatans, Happy Mondays in drugi so to znali delati drugače. Boljše, seveda. Pa tudi Nick Cave, Blixa in drugi cenjeni »dark-mooderji«, katerih vpliv se da zaznati na albumu, so kilometre stran od tega, kar je dal od sebe Sveningsson.

Nemara se je Righteous Boy pojavil ob napačnem času in smo se vsi skupaj ob prijetnih melodijah Travis, Coldplay, Starsailor in Elbow tako razvadili, da se nam zdi I Sing Because Of You nepotreben izdelek.

Marta Pirnar